V spominskih komemoracijah na Celjskem so se poklonili umrlim in žrtvam vojne


Spominska plošča na Gasilskem domu Trnovlje.

Na petkovo dopoldne so se v okoliških celjskih krajih s prižigom sveč in polaganjem vencev spomnili pokojnih in tistih, ki so padli v času vojne. Krajani so ob tej priložnosti pripravili tudi kratek kulturni program.

Trnovlje, Škofja vas in Ljubečna so s komemoracijami vzorno sledili knežjemu mestu. Delegacije Mestne občine Celje namreč vsako leto pred 1. novembrom pripravijo slovesnost v spomin na umrle častne meščane.

KOMEMORACIJE V OKOLICI

V Trnovljah je obeleženje dneva mrtvih potekalo pri spominski plošči na Gasilskem domu Trnovlje. Kulturni program so sestavili recitatorji Gledališče »Zarja« Celje in Osnovna šola Ljubečna. Dogodek se je odvijal pod okriljem Krajevne organizacije Združenje borcev za vrednote NOB Trnovlje – Celje.

komemoracije-7
Spomenik sv. Janeza Nepomuka v Škofji vasi.

Slovesnosti v Škofji vasi in na Ljubečni pa sta potekali pod okriljem Krajevne organizacije Združenje borcev za vrednote NOB Škofja vas – Ljubečna. Na Ljubečni sveče in venec stojijo ob spominski plošči na stavbi Krajevne skupnosti Ljubečna, kjer so tamkajšnji osnovnošolci sami poskrbeli spremljevalni kulturni program. V Škofji vasi pa so kulturni program ob spomeniku sv. Janeza Nepomuka izvedli recitatorji KD bratov Dobrotinšek Škofja vas in ponovno Osnovna šola Ljubečna.

 

Osrednja komemoracija pri Starem piskru.

KAKO PA JE BILO V CELJU?

Istega dne so Celjani, tudi delegacija Mestne občine Celje, dan spomina na mrtve obeležili v komemoracijah pri grobnici Golovec in Teharju, pri Starem piskru pa je potekala osrednja slovesnost.

Po slovenski himni je predsednik Krajevne organizacije borcev za vrednote NOB Celje centerBranko Feldin, nagovoril zbrane z naslednjimi besedami: “Zgodovina slovenskega narodnoosvobodilnega boja je prepletena z množico junaških zgodb in žal tudi s številnimi zares tragičnimi dogodki. Stari pisker je bil med II. svetovno vojno nacistični zapor in tudi mučilnica. O tem pričajo razstavljeni okovi, v katerih so bili nekoč vklenjeni zaporniki. Ta kraj neskončnega trpljenja pa je v noči iz 14. na 15. december 1944 doživel tudi srečnejši trenutek. Takrat je peščica aktivistov brez enega samega strela osvobodila 129 zapornikov.”

T. Ž.