Če gremo v popoldanskih urah po ulicah našega mesta, bomo videli, da to niso ulice ampak prave smetišnice. Ravno v tem času prodajajo na trgu češnje, naši meščani se pa potem z zavitki sprehajajo po ulicah ter vse koščice in celo papir mečejo po tleh. Vprašamo se, ali moremo pričakovati od kulturnega človeka, da onesnažuje naše ulice odnosno, da kvari ugled našemu mestu?
Smatramo, da ne. Tak človek, ki ne ljubi reda in čistoče na naših ulicah tudi ne more imeti pravega reda doma v svojem domu. Kajti kdor hoče imeti svoj dom čist in snažen ter v njem vzorno urejeno čistočo, ta mora tudi paziti, da drugim ne onesnažuje.
Naša ljudska oblast je izdala 5.6. 1947 odlok o vzdrževanju čistoče na javnih objektih. Člen 1. tega odloka se dobesedno
glasi takole: Prepovedano je vsako poškodovanje in onesnaženje javnih cest, ulic, trgov in nasadov. Za onesnaženje se smatra zlasti izlivanje vsake vode in smrdljivih tekočin, kakor tudi pljuvanje, pisanje ter risanje po zidovih, odlaganje smeti in odpadkov vsake vrste, krmljenje konj na cesti in podobno.
Lepljenje lepakov je dopustno na zato določenih mestih. Nedopustno je metati na javna mesta papir, kostanj in kostanjeve luščine, olupke sadja, odpadke jedil in slično.
Kljub temu, da je v odloku jasno povedano s čim onesnažujemo naša javna mesta, vendar ugotavljamo, da tega odloka prenekateri ne spoštujejo. To pomeni, da je odlok, ki je največji zakon ljudske oblasti, ki upravlja to teritorialno enoto, od nekaterih prebivalcev popolnoma ignoriran, ne samo to, ampak ga sploh ne spoštujejo. Kakor je zakon, uredba, odločba naše vlade zakon, ki velja za vso državo in vse državljane, tako je tudi odlok ljudske oblasti na našem področju za vse prebivalce tega področja največji zakon in ga morajo tudi do potankosti izvajati.
Člen 4. istega odloka se glasi: Prepovedano je na javnih cestah in ulicah na vratih, oknih, balkonih ob javnih cestah razobešati perilo, prezračevati in iztepati posteljno opravo, preproge in podobno.
Če pa gremo v zgodnjih jutranjih urah po naših ulicah, pa ponovno vidimo, da tudi naše gospodinje premalo spoštujejo ta odlok Mestnega ljudskega odbora.
Precejšen del krivde za tako stanje pa nosijo tudi naši varnostni organi, ki s premalo čuta odgovornosti izpolnjujejo svoje službene dolžnosti. Večkrat vidimo, da naši miličniki opazujejo kršilce javnega reda, ne da bi jih opozorili na nepravilnosti, nekateri pa celo sami onesnažujejo javna mesta, vsekakor so premalo odločni, da bi vsakega, ki krši tozadevne predpise tudi kaznovali tako, kakor predvidevajo kazenske sankcije v odloku.
Pri organih Narodne milice bi bila nujno potrebna malo večja vestnost pri kontroli izvrševanja zakonov, kakor tudi odlokov naše ljudske oblasti. Opažamo, da organi Narodne milice kaznujejo kršitelje raznih predpisov, le kampanjsko, namesto stalno in dosledno.
To nam posebno potrjuje lanskoletni prometni teden, ki je bil prirejen zato, da bi naše prebivalce vzgojili v spoštovanju prometnih predpisov. To je trajalo vsega skupaj res samo en teden. Po preteku tega roka so naši organi enostavno popustili in le tu in tam kaznovali, prekrške prometnih predpisov.
Prometni predpisi, odnosno vsi predpisi niso izdani samo za določen čas dokler se ti z drugimi ne ovržejo. Tak postopek je popolnoma nepravilen in bo potrebno, da naši organi temu posvetijo več pažnje. Tako je naša ljudska oblast odredila, da se vsakega kršilca onesnaženja javnih mest in pa kršitelje odloka o vzdrževanju čistoče na javnih mestih kaznuje s takojšnjo denarno kaznijo 50 din. Ta kazen ni samo odrejena za kršilce odloka za dobo ko trajajo češnje, temveč dokler ne bo naša ljudska oblast dala novega pravila.
Trudimo se, da bi naše mesto nekako povzdignili ter v ta namen tudi gradimo nove javne nasade. Tako smo uredili novi park na Trgu svobode ter očistili in uredili mestni park ob Savinji.
Dolžnost vsakega prebivalca bi bila, da čuva te nasade, da jih pomaga vzdrževati in da podučuje ostale, ki jih ne znajo čuvati. Če pa pogledamo naš park bomo videli, potrgane in poteptane cvetlice, poteptano travo, uničene klopi, uničeno drevje itd., itd. Javni nasad ni lastnina posameznika, temveč skupna lastnina nas vseh. Torej če je splošno ljudsko premoženje, je dolžnost vsakega državljana, da ga čuva.
Če bomo polagali malo več pažnje vsemu temu, kar smo zgoraj navedli, bo naše mesto zopet lahko zaslovelo po svoji lepoti, ter bo v ponos vsem prebivalcem.
Celjski tednik, 11. 6. 1949
