Razgovor s književnikom Franom Rošem

12. 03. 2013 00:00

Pesniku in pisatelju Franu Rošu, ki je v letošnjem januarju praznoval 50 letnico svojega življenja, bi se radi pri tej priliki skromno oddolžili za vse njegovo nesebično slovstveno in vzgojiteljsko delo, posebej še zaradi žlahtne tehtnosti njegovih mladinskih spisov in zaradi pesniške tvornosti zadnjih let, s katero se je dostojno uvrstil med poete našega osvobodilnega gibanja. Tudi Celjani smo ta jubilej svojega najvidnejšega kulturnega delavca skoraj prezrli. Samo v celjskem gledališkem listu je tov. Tine Orel v posebnem članku narisal njegov človeški in literarni profil. V našem listu pa smo raje zastavili kar profesorju Rošu nekaj vprašanj. Njegovi odgovori ga bodo našim bralcem najbolje predstavili.

Kdaj ste se začeli ukvarjati z literarnim delom in kakšni so bili tedaj Vaši vzori? Katera so Vaša prva objavljena dela in kje?

Prve pesmi in črtice sem napisal kot petošolec v času »preporodaštva« tik pred prvo svetovno vojno, ko je bila mladina polna lepih pričakovanj, ki naj dajo življenju boljših oblik in globlje vsebine. Slovenstvo smo širili v jugoslovanstvo in pričakovali od politične osamosvojitve tudi že rešitev socialnih vprašanj. Mladi celjski »literati« iz kluba »Kondor« ob »Savinji« smo bili zaverovani v vzore: Prešerna in našo Moderno. Župančič in Cankar sta nam bila vir skrivnostno lepih, vznemirjajočih razodetij. Prav tako Rusi v pesmih in romanih. »Savinjo« nam je urejeval naš mentor pesnik Maister-Vojanov, tedaj stotnik v Celju, ki se je s študenti rad sestajal. Tako je »Savinja« vso prvo polovico 1914 objavljala moje pesmi in črtice pod psevdonimom »Svobodin Semenov«. Tik pred sarajevskim dogodkom je Zofka Kvedrova sprejela v »Domačega prijatelja« moji prvi črtici »Stari Srebot« in »Vračajo se«. Vojna nam je »literatom« in ostalim slovansko usmerjenim študentom prinesla na vrat policijo in kazni, pri vojakih pa zapostavljanje, dokler nas ni povsem razkropila, izmed »kondorjevcev« pa ugrabila Arka Videnška in Srečka Puncerja. — Leta 1917 mi je Milan Pugelj sprejel v »Slovana« pesem, leto nato pa je moj tedanji vojni tov. Cvetko Golar iz kasarne v Gradcu poslal dve moji pesmi Otonu Župančiču, ki jih je priobčil v »Zvonu«.

Ali bi nam hoteli povedati, kaj Vas je napotilo k pisanju za mladino in kakšno umetniško zadoščenje Vam je dajalo te vrste pisateljsko delo? Ali imate še kakšne načrte na tem področju?

Za učiteljski poklic sem se odločil po srcu. Gotovo mi je bila mladina draga kakor moja lastna mladost, v katere svet sem se vselej rad vračal. Stalni stik z mladino mi je dal veselja do tega, da posežem tudi literarno v njen svet, ki se mi je zdel dostikrat lepši od realnejšega sveta. In če sem ji pri tem naredil kdaj veselje, sem lahko na tem zadovoljen

užival. Največ mladinskih del pa sem enkrat doživljal svojo mladost. — S tega področja imam še nekaj črtic z motivi iz vojne dobe, ki bi jih rad kdaj zbral, prav tako pa tudi vrsto otroških pesmi, ki so jih tekom let objavile naše mladinske revije.

Kaj je pomenila lirska pesem v Vaši umetniški rasti: Ali Vam je bila predvsem pri srcu, ali ste z enakim notranjim zadoščenjem pisali tudi prozo?

Morda sem znal premalo intenzivno doživljati in bil tudi v izrazu prešibak, da bi bil v svoji mladostni liriki ustvaril kaj zrelejšega. Res je, da sem se čimdalje bolj obračal v stvarni svet in sem zato v liriki, kolikor je vsebujejo moje vojne pesmi, moral izhajati iz nekih realnih, zunanjih dogodkov. Objavil sem v listih in revijah nad 50 črtic, prikazujočih konflikte med človekom in staro družbeno stvarnostjo, mnogokje tudi v obliki satire, ki mi je bila posebej pri srcu.

V Vaši ljudski povesti »Zvesta četa«, pa tudi v ostalih Vaših delih, čuti bralec neko razočaranje nad pristriženo, navidezno svobodo v stari Jugoslaviji, nek odpor zoper krivice in nesmisle kapitalistične družbe. Ali Vas niso prav isti nagibi vzpodbudili k oblikovanju komedije »Mokrodolci«?

Povest »Zvesta četa« res da izzveni v razočaranju mladega rodu, ki je po letu 1918 kmalu spoznal, da politična osvoboditev sama po sebi še ne prinaša družbenih sprememb in da kapital gleda tudi v lastnem ljudstvu predmet izkoriščanja. »Mokrodolce« sem nosil v glavi od 1935, napisal pa sem jih v Srbiji 1942. V njih sem hotel pokazati, kakšna nova Jugoslavija ne sme biti. Oblika komedije mi je pri tem nekako najbolje »ležala« in mi je bila v neki meri celo v zabavo, čeprav sem jo pisal v času, ko sem bil kot pregnanec tri mesece brez grižljaja kruha in sredi raznih nevarnosti.

Kaj so pomenile za Vaše slovstveno delo ječe, izgnanstvo in osvobodilna borba? Kaj sodite o nalogah naše književnosti pri izgradnji socializma v naši domovini? Gotovo imate tudi Vi v načrta kako novo delo v tem pravcu? Ali smemo o tem tudi našim bralcem kaj povedati?

Vojna je usodo Slovencev postavila na kocko in jim prinesla strahotno gorje, Pretresla je tudi mene, kakor me ni dotlej še nič v življenju, in tako sem svojim pretresom, strahu in veri dajal sproščenja v pesmih. V njih vidim dokument časa in lastnega doživetja.

Naša književnost mora biti povezana z življenjem, zlasti še kadar gre v njem za izgradnjo novega družbenega reda, za prelom v našem narodnem razvoju in življenju. S kolikšno vnemo je sam Cankar napovedoval današnji čas in kako naj bi sodobna književnost mogla hoditi neprizadeta mimo novih dogajanj? Biti mora spremljevalec, tolmač, spodbujevalec k velikim nalogam in na ta način v službi svojega ljudstva. V tem pravcu sem napisal nekaj novih pesmi, v načrtu pa imam komedijo s konfliktom med starim in novim miselnim in tvarnim svetom. Ovira pri realizaciji raznih načrtov pa je le-ta: čas, ki ga nam vsem manjka kakor še nikoli tako.

Življenje in delo v Celju je pustilo v Vaših slovstvenih delih vidne sledove. Tudi Celjani cenijo Vaše delo in Vaša beseda pri njih veliko zaleže. Ali jim ne bi hoteli na podlagi dolgoletnih izkušenj povedati svoje sodbe o kulturni tradiciji in o konkretnih nalogah kulturno-prosvetnega dela v našem mestu?

Res je, da sem s Celjem že dolgo povezan. Celje ima več lepih kulturnih tradicij, zlasti gledaliških in pevskih. Vem, kako smo kot študentje že v avstrijskih časih gledali prav v teh dveh kulturnih področjih najmočnejšo afirmacijo naše narodne moči in kvalitete.

Kako naj bi zaostajali na teh področjih zdaj, ko so dani vse ugodnejši pogoji za našo kulturno rast? Res je utrip sodobnega življenja neprimerno hitrejši, nemirnejši od starega in zaposluje ljudi v največji meri, saj zahteva petletka od vseh nas posebne požrtvovalnosti.

Pa še to: Odgovoril sem na postavljena vprašanja. Moje ambicije na kulturnem torišču ne presegajo okvira mojih sil. Nisem še toliko star, da bi v tem pogledu izgubil pravo merilo. Rad bi še kaj ustvaril sebi v sproščenje, in slovenskemu ljudstvu v tej njegovi največji dobi v živ dokaz, da mu želim svoj dolg še vračati — čeprav samo v meri, ki jo zmorem.

Mirna in neizprosna odkritost ter zrela samopresoja v tej izpovedi je zanesljivo znamenje žlahtnega duha, ki je vseskozi življenjsko povezan s težnjami ljudskih množic. Zato Slovenci z veseljem pričakujemo novih del izpod peresa takega pisatelja.

Celjski tednik, 12. 3. 1948

Vam je članek zanimiv? Delite ga s prijatelji:
X
174 queries in 0,800 seconds.