S tem naslovom je bil na današnji dan pred 75 leti objavljen prispevek v Celjskem tedniku. Vabljeni k branju:
Živo nam je v spominu presenečenje, ki ga je povzročil orkester SKUD »Ivan Cankar«, ko si je letos priboril priznanje najboljšega državnega amaterskega orkestra. Dasiravno so poedinci spremljali rast marljive orkestralne družine, pač nihče ni slutil, da osvojijo sebi in Celju državno prvenstvo. Tako je sedaj naš orkester pod taktirko prof. Sancina opravil ogromno delo in naštudiral izredno bogat program.
Naš godalni orkester je sicer številčno šibak (šteje 20 članov), vendar so v igri homogeni, po tehniki zreli in so si priboril zasluženo najvišje državno priznanje zaradi večletnega študija. Ne smemo se tedaj čuditi, da je celjski kolektiv godalnega orkestra dobil laskava priznanja od mnogih naših prvih glasbenih strokovnjakov (Rupel, Neffat, dr. Svara, Radovan Gobec in Bravničar).
Kaj pomeni naš godalni orkester v Celju? Po osvoboditvi se je glasbeno življenje v našem mestu kaj kmalu poživelo, ko je okupator s svojim besom do slovenske kulture zatrl v letih okupacije sleherno sled slovenske glasbene kulture. Razumljivo je, da so se prvi znašli naši pevci. Mnogo težji je bil problem organizirati življenja zmožen orkester, saj ni bilo primerne zasedbe, niti potrebnih instrumentov, niti potrebnega materiala. Vendar je treba podčrtati živo voljo tov. prof. Sancina, ki je takoj po osvoboditvi začel pionirsko delo in vztrajal čvrsto na začrtani poti, ustvariti dober orkester v Celju. Ne-le, da se je posrečila njegova zamisel, danes je kolektiv orkestra čvrsto povezana družina, ki ima v SKUD-u »Ivan Cankar« trdno hrbtenico. Temeljito in načrtno delo kaže pozitivne rezultate; iz orkestra je zrasel godalni kvartet, ki je podal prepričljivo sliko svoje zmogljivosti na minulem Ljudskem koncertu pedagogov Glasbene šole v Celju. Če se je v naših kulturnoumetniških društvih že utrdil n. pr. sloves vokalne glasbe pa je v Slovencih še vedno prešibko spoznavanje in negovanje orkestralne glasbe. Gotovo je za to zvrst glasbe potrebno temeljito tehnično znanje, vendar naša skupnost se ne more odreči neizmernemu bogastvu simfoničnih tvorb, če ne želimo zaostali za narodi, ki goje instrumentalno glasbo s posebnim povdarkom. Slovenska filharmonija v Ljubljani se je razrastla in dobila sedanji obseg šele po osvoboditvi Njeno reproduktivno zmogljivost smo že nekaj krati spoznavali in uživali tudi v Celju; kaj pomeni malemu narodu tak korpus ni treba podčrta vati. Naš celjski orkester pomaga s svojimi koncerti utirati pot za razumevanje orkestralnih kompozicij najširše izvedbe, hkrati pa vzgaja poslušalce za dojemanje lepotnih vrednot, ki se skrivajo tudi v skladbah, ki jih zmore številno šibkejša zasedba. Obogatuje našo glasbeno kulturo v Celju z onima vrednotami, ki niso lastne n. pr. vokalni glasbi. Vzgojno vpliva končno na amaterje, ki so glasbeni, a vidijo po neki tradiciji edino možnost udejstvovanja na harmoniki ali kvečjemu če se povzpnejo do klavirja. Orkestralna dejavnost je eminentno kolektiva, cela vrsta instrumentov enakopravno sodeluje in vrsto raznih instrumentalistov si moramo vzgojiti v naših mladincih, da bodo izpolnili vrzeli, ki nujno nastopajo zaradi starosti ali umrljivosti poedincev. Že našteta dejstva dovoljno izpričujejo pomembnost in življenjsko nujo takega organizma kot je godalni orkester za Celje, vendar naše kratko poročilo ne more izčrpati vseh komponent. Poslušalci se morajo preveriti o kulturni vrednosti in pomembnosti naše orkestralne družine na koncertu samem. Opozarjamo ljubitelje lepe glasbe, da si oskrbe pravočasno vstopnice za koncert, ki ga nestrpno pričakuje Celje, da se z dostojnim obiskom oddolžimo našemu prvaku.
A. S., Celjski tednik, 29. 4. 1950
