Na današnji dan je leta 1965 v Celju umrl Janko Kač, organizator predvojnega delavskega gibanja, sindikalist in častni meščan Celja.
Rojen je bil 30. novembra 1897 v delavski družini v Gaberju (danes del Celja) očetu Martinu Kaču in materi Ivani, roj. Lednik. Oče mu je že kmalu umrl (1902), zato so si bili otroci primorani zgodaj poiskati delo.
Zaposlil se je s štirinajstimi leti v tovarni emajlirane posode v Celju, ki je bila do konca 2. svetovne vojne v lasti rodbine Westen. Med 1. svetovno vojno je bil vpoklican k vojakom, po njej pa se je vrnil na delo v tovarno in se vključil v sindikat. V Westnovi tovarni je v obdobju med obema vojnama sodeloval kot organizator v treh večjih in več manjših stavkah. Leta 1932 so ga tam na predlog Franca Leskoška (1897–1983) izvolili za glavnega delavskega zaupnika. Imel je veliko zaslug pri organizaciji udeležbe večine delavcev tovarne na Zletu Svobod, ki je potekal leta 1935 v Celju. Ob največji stavki, ki se je zgodila leta 1936 – povod zanjo je bilo ravnanje mojstra Flecka, ki se je fizično znesel nad mlajšo delavko –, je v sodelovanju z Leskoškom kot predstavnikom komunistične partije vodil stavkovni boj zaposlenih za delavske pravice. Po zatrtju stavke je bil zaradi svoje vloge v njej odpuščen. Lastnik Avgust Westen mu je delavsko knjižico označil z rdečim pečatom. S tem znamenjem – simboliziralo je s »komunizmom okuženega« delavca – na Slovenskem ni več mogel najti zaposlitve, zato se je dve leti zatem preselil v Zagreb, kjer je naposled dobil delo v emajlirnici Gorica in tam nadaljeval s sindikalno dejavnostjo. V njegovem zagrebškem stanovanju je bilo v tem času ilegalno shajališče članov vodstev KPJ in KPS (mdr. Edvard Kardelj, Franc Leskošek, Tone in Vida Tomšič) ter prostor za razne partijske konference. Med 2. svetovno vojno je ostal v Zagrebu in bil dejaven sodelavec NOB. Po koncu vojne se je vrnil v Celje v podržavljeno tovarno emajlirane posode in se tu skupaj z nekdanjimi sodelavci lotil organizacije proizvodnje. Kasneje je v njej delal kot kontrolor proizvodnje. Po vojni je ostal dejaven v sindikalni organizaciji. Leta 1950 je postal prvi predsednik delavskega sveta Tovarne emajlirane posode (TEP) Celje. Upokojil se je 1. maja 1953.
V času Kraljevine SHS/Jugoslavije je bil član raznih delavskih društev in organizacij, mdr. pevskega društva »Naprej« in pozneje društva »Svoboda«. Leta 1947 je postal član komunistične partije. Tudi v pokoju je ostal prizadeven član takratnih množičnih organizacij in društev (ZK, ZZB NOV, SZDL).
Zaradi njegovih zaslug pri izboljšanju položaja delavstva ga je leta 1955 občinska skupščina v Celju imenovala za častnega meščana Celja.
V Celju na Hudinji je po njem od leta 1967 poimenovana Kačeva ulica.
Avtorica gesla: Janja Jedlovčnik, Osrednja knjižnica Celje
