V Sloveniji je bil pred desetletji največji problem žveplov dioksid. Po izvedenem odžvepljevanju dimnih plinov v termoelektrarnah in industriji ter uvedbi goriv z nizko vsebnostjo žvepla v prometu in gospodinjstvih je bil ta problem rečen. Toda sedaj največjo težavo predstavlja čezmerna ravan delcev PM10 in ozona.
Slovenija se uvršča tudi med države Evropske unije z bolj onesnaženim zrakom. V vrhu smo tudi po izpustih delcev na prebivalca in tudi na enoto površine.
Med mesti z naslabšim zrakom je tudi Celje.
Vlada RS je pripravila Načrte za kakovost zunanjega zraka za mestne občine Celje, Kranj, Ljubljana, Maribor, Murska Sobota, Novo mesto in Zasavske občine Hrastnik, Trbovlje in Zagorje.
Agencija za okolje (Arso) je izdala poročilo o kakovosti zraka v Sloveniji v letu 2016. To kaže, da v Sloveniji še vedno ne dihamo primernega zraka. Mesta z najbolj onesnaženim zrakom v lanskem letu so bila Ljubljana, Celje in Zagorje. Dnevne presežene mejne vrednosti pa so bile izmerjene tudi v drugih mestih, a kot lahko vidite na spodnji tabeli ne vseh.
Kakšni so podatki za Celje
V mestu Celje je bilo lani izmerjenih 53 mejnih preseganj delcev PM10. To je za Ljubljano – Centrom mesto z drugo največkrat preseženo dnevno vrednostjo teh delcev. Preseganja so se v Celju v letu 2016 zgodila samo v januarju (20 preseganj), februarju (3), novemberu (5) in decemberu (25), kar gre pripisati predvsem kurilni sezoni. V letu 2015 je bilo sicer mejnih preseganj kar 70.
V omenjenih mesecih, poleg oktobra, je bila v Celju izmerjena tudi najmanjša povprečna mesečna raven ozona.
V povprečju je bilo teh delcev skozi leto v celjskem zraku 32 µg/m3. Mejna vrednost za delce PM10 znaša 50 µg/m3. Povprečna letna raven je bila popolnoma enaka kot lani. Sicer pa se v okviru te vrednosti povprečje giblje že zadnjih 10 let.
Povprečna mesečna raven je bila čez mejno vrednostjo v januarju in decembru 2016.
Arso ob tem v poročilu tudi navaja, da je Vlada RS v sodelovanju z lokalnimi skupnostmi pripravila Načrte za kakovost zunanjega zraka za mestne občine Celje, Kranj, Ljubljana, Maribor, Murska Sobota, Novo mesto in Zasavske občine Hrastnik, Trbovlje in Zagorje.
Trdni delec (PM) je izraz za prah, ki je prisoten v zraku v določenem obdobju. Kot aerosol je v obliki vodne kapljice, v kateri je ujet trden ali tekoč delec. V veliki večini delcev je glavna komponenta ogljik, na tega pa se lahko vežejo primesi kot so kovine, organska topila ali ozon. Najpogosteje se izvajajo v zadnjih letih meritve delcev premera 10 (PM10) in 2,5 (PM2,5) µm, ki so zdravju najbolj škodljive.
Sestava delcev je odvisna od izvora delcev. Velja, da se manjši in svetlejši delci zadržujejo v zraku dalj časa. Večji delci se zadržujejo v atmosferi nekaj ur, medtem ko lahko manjši delci ostanejo v atmosferi več tednov in se navadno »sperejo« iz atmosfere šele s padavinami. Delci so naravnega (dim gozdnih požarov, vulkanski pepel) ali antropogenega izvora (energetski objekti, promet, industrija, individualna kurišča). Delci vplivajo na zdravje ljudi, kakor tudi na klimo, vidnost in podobno.
V zimskih mesecih pomembno prispevajo k emisiji trdnih delcev individualna kurišča na les in fosilna goriva. V preteklih letih so največji delež k izpustom skupnega prahu prispevala individualna kurišča. Promet predstavlja velik vir onesnaženja z najmanjšimi delci, predvsem na območjih z veliko gostoto prometa.
Letna mejna koncentracija PM10 za varovanje zdravja ljudi je 20 µg/m3. (okolje.info)
Arso ob zelo visoki vrednosti delcev PM10 v zraku vsem pripoča zmanjšanje fizične aktivnosti, še zlasti na prostem, še posebej, če čutijo težave, kot so bolečine v žrelu in kašelj. Predvsem pa to velja za starejše, odrasle in otroke z boleznimi pljuč in srca.
V zakonu o varstvu okolja tudi določa, da je v primeru razglašene čezmerne onesnaženosti z delci PM10 priporočljivo, da posamezniki in pravne osebe prispevajo k zmanjšanju emisij z delci PM10 tako, da:
- zmanjšajo ogrevanje stanovanjskih in poslovnih prostorov;
- uporabljajo goriva, ki sproščajo nižje emisije delcev, če imajo to možnost;
- intenzivno uporabljajo javni prevoz in druge oblike trajnostnega transporta;
- zmanjšajo uporabo osebnih vozil;
- ne izvajajo dejavnosti na prostem, ki povzročajo razpršene emisije prahu (npr. gradbišča, pometanje cest, suhega listja);
- ne uporabljajo sekundarnega ogrevanja na biomaso.
B.S.; vir: ARSO
