Pred skoraj štirimi leti se je takrat 34-letni Oliver Tič iz Slovenskih Konjic odpravil na 25 tisoč kilometrov dolgo poti od skrajnega juga Južne do skrajnega severa Severne Amerike. V naslednjih dneh se Konjičan vrača domov, vendar ne sam. Z njim prihaja tudi njegova sopotnica, psička Carlitos.
Po dveh kontinentih, 993 dneh, 15 državah in 25.112 prehojenih kilometrih je Oliver Tič aka. Oli Walker prišel do cilja svojega podviga, ki se je začel 5. oktobra 2018 v mestu Ushuaia na skrajnem jugu Argentine, zaključil pa te dni v mestecu Prudhoe Bay na Aljaski. V Peruju se mu je psička Carlitos, ki jo je tam našel in posvojil. Spremljala ga je vse do Aljaske, trenutno pa je zraven Oliverja na letalu za Slovenijo.
Najtežje hoditi po – 22 stopinjah Celzija
Za Oliverja Tiča to ni bil njegov prvi tovrsten podvig, saj se je že leta 2016 odpravil na svojo prvo ‘pešpot’ dolgo 6.840 kilometrov, na kateri je šest mesecev hodil od zahodne do vzhodne obale ZDA. Sledil je štiriletni podvig, ki je bil, kot je Oliver Tič povedal za Globalno vas na Valu 202, njegov največji in najzahtevnejši doslej. Oli Walker, kot se ga je prijel vzdevek zaradi svojih dolgo progaških podvigov pešačenja, je imel na začetku poti v načrtu, da to premaga v treh do štirih letih, proti koncu pa je nato lovil še znamko pod tisoč dnevi. Kot je povedal mu je bilo najtežje marca v Kanadi, ko je moral hoditi pri – 22 stopinjah Celzija. Je namreč tip človeka, ki mu veliko bolj ustreza hoja po vročini. Sicer pa so mu s poti najbolj ostali v spominu dobri ljudje, ki so mu priskočili tudi na pomoč, med izpostavljenimi spomini pa je tudi srečanje z Luko Dončićem v Dallasu in prijatelji, ki jih je spoznal na poti in z njimi preživel zgolj 24 ur, pa so ga ob zaključku podviga prišli pričakati na več tisoč kilometrov oddaljen cilj na Aljaski. Seveda pa v štirih letih ni bilo vse rožnato, kot pove so prišli tudi dnevi ko vse ni šlo kot načrtovano, trenutki osamljenosti ali nemotiviranosti. V takšnih slučajih so ponavadi pomagala sporočila prijateljev. Dejal je, da ga je pot osebnostno zelo obogatila, glavna beseda, ki bi lahko vse skupaj povezala pa je hvaležnost. “Nikoli nisem bil nek razvajen otrok, ampak ko si na takšni poti in se po nekaj dneh samote nekdo ustavi in ti ponudi samo plastenko vode, hrano ali pa posteljo in tuš, je težko opisati občutke sreče in hvaležnosti.” Spoznal pa je tudi, kako lepo je v Sloveniji in kako kakovostno živimo.
Kot je dejal Oli Walker, kot se ga je zaradi svojih podvigov pešačenja na dolge proge prijel vzdevek se ga je prijel zaradi svojega pešačenja na dolge proge, zaenkrat še ni popolnoma ponotranjil tega, kar mu je uspelo, saj se mora najprej dodobra spočiti.
Trenutno tudi še nima kakšnih trdnih načrtov za nadaljnje podvige, verjame pa, da ko se mu bo porodila nova ideja, bo hitro vzel pot pod noge. Trenutno pa ima v mislih le vrnitev v svoje Slovenske Konjice.
Oli Walker in Carlitos na zagrebško letališče priletita v petek zvečer, v soboto zvečer pa mu na Glavnem trgu v Slovenskih Konjicah pripravljajo sprejem.
