V nedeljo se je v spominskem parku Teharje odvila vsakoletna maša za teharske žrtve. Daroval jo je upokojeni mariborski nadškof Marjan Turnšek. V pridigi je dejal, da je v tej deželi »nekaj gnilega«. Veliko je namreč še ideološke megle, celo sovraštva tistih, ki pravijo, da gospodove poti kesanja, spreobrnjenja, odpuščanja, sprave in bratskega sožitja niso pravilne.
Govor je imel tudi zgodovinar Tomaž Debevec, sin Lojzeta Debevca, ki mu je uspelo junija 1945 pobegniti iz teharskega taborišča. »Od skupine 11 mladih fantov se je le štirim uspelo rešiti na svobodo. Začela se je dolga pot begunstva. Na Teharjah je bil tudi njegov brat Tone, ki ga je zadnjič videl približno deset dni pred pobegom,« je povedal Debevec.
Dodal je, da ni bilo lahko razumeti, kako si kdo jemlje pravico streči po življenju ljudi. Ob tem se sprašuje, kako se je mogoče veseliti umorov, kakor pričajo pisni viri intelektualnih storilcev zločinov, ter kako razumeti organiziran teror in ustrahovanje nedolžnih ljudi.
