Na današnji dan se je leta 1851 v Laškem rodil Ivan Topolovšek, ki je deloval kot jezikoslovec. Umrl je 6. januarja 1921 v Ljubljani.
Najprej je osnovno šolo obiskoval v Laškem, nato pa v Celju. Tu se je šolal tudi v gimnaziji, ki jo je nadaljeval v Novem mestu in Bolzanu. Leta 1880 je maturiral v Innsbrucku. Leta 1881 se je vpisal na filozofsko fakulteto v Innsbrucku, od l. 1883 je študiral na Dunaju, predvsem primerjalno jezikoslovje (sanskrt, zend, litovščino, hebrejščino) in leta 1886 absolviral. Služboval je na gimnaziji v Freistadtu. V Terezijanišču na Dunaju je bil hišni učitelj pri grofu Reverteri, od l. 1897 je bil v službi knjižnice notranjega ministrstva. Po l. 1918 se je preselil k bratu Josipu na gradič Vina gorica pri Trebnjem, a je moral po dveh letih v umobolnico, kjer je umrl.
Topolovšek je med bivanjem na Dunaju izdal dve deli, v katerih zastopa predvsem ideje D. Žunkoviča, a je segel bolj v širino. Druga knjiga je bila sad njunega prizadevanja poglobiti in razširiti znanost o zgodovinski in jezikovni vlogi pradavnih slovanskih prednikov; tretji v tej družbi in prizadevanju je bil hrvaški general M. pl. Czerkien, pokrovitelj pa je bil grof Harrach, ki je želel, da bi sodelovali tudi Čehi, med njimi univerzitetni prof. J. L. Pič. Svetovna vojna je načrte zavrla, Žunkovič je v Topolovškovi zapuščini našel veliko zapiskov.
Topolovšek svojih nazorov ni mogel znanstveno uveljaviti, upošteval ni notranjega glasoslovnega in pomenskega bistva jezikov, prepuščal se je diletantskemu zavajanju navidezne podobnosti besed; sodobna slavistika (Miklošič idr.) je Topolovška odklonila.
Zapisala: Metka Kovačič
