Na današnji dan se je leta 1791 v Skomarju nad Zrečami rodil Jurij Vodovnik bukovnik, ljudski pesnik, ljudski pevec in organist. Umrl je 17. decembra 1858, prav tako v Skomarju.
Bil je bukovnik, ljudski pesnik, pevec, organist. Tisto, kar pomeni Prešeren v umetniškem pesništvu, predstavlja Vodovnik med ljudskimi slavci. Rodil se je tesarju in coklarju Mihi in materi Heleni. Pisati in brati se je Jurij naučil pri očetu, pesniti pa iz raznih pesmaric in knjig ter seveda od ljudi, ki so bili vešči te umetnosti – ljudskih pevcev. Veliko nasvetov je dobil od duhovnika Antona Martina Slomška, ki je bil kaplan v Novi Cerkvi pri Vojniku. Od takrat so tudi pesmi Od pohorskih kmetov, Blagor teb’, skomarska fara, Lepa nedelja pri svetem Jakobu v Resniku idr. Ker je bil že od malega bolehen fantič, se je pri devetnajstih letih izučil tkalske obrti. Tkal je na svojem domu in tudi po tujih hišah. Že kot fant je bil ministrant pri skomarskem kuratu, pozneje tudi organist in cerkovnik v domači župnijski cerkvi. Bil je dober poznavalec narave in zdravilnih zelišč ter ljudski živinozdravnik. Priljubljen je bil daleč naokoli. Leta 1829 se je poročil z vdovo Marijo, ki je že imela dva otroka, njegova dva pa sta kmalu umrla. Udeleževal se je domačih slavij, cerkvenih slovesnosti in drugih zabav. Bil je realist, ki je opisoval svoje in tuje življenje na Pohorju. Njegove pesmi opevajo vsakdanje življenje kmečkega človeka in so napisane v domačem narečju. Svojim zbadljivim, stanovskim in razpoloženjskim pesmim je znal prilagoditi jezik in mero. Svoje pesmi je zapisoval sam, večkrat jih je tudi uglasbil; širile pa so se s prepisovanjem in zlasti s petjem. Nekatere so celo ponarodele in so še danes žive na južnem Pohorju. Nekaj pesmi se je ohranilo v rokopisni obliki (nekaj jih hrani tudi Koroška osrednja knjižnica Ravne v Kotnikovi zapuščini), druge so še v zapuščini Jožeta Pajka, K. Štreklja, Janeza Borovnika … Objavljene so bile v številnih časopisih: Drobtinice, ČZN, Čas, Dom in svet, Novice …
Vodovnik spada med bukovnike iz sredine 19. stoletja, med njimi so bili Miha Andreaš, Franc Leder – Lisičjak, Matevž Kračman in Andrej Kančnik. Leta 1859 so mu ofarji na Skomarju postavili nagrobnik, leta 1900 pa so na župnijski cerkvi na Skomarju odkrili spominsko ploščo, petinpetdeset let pozneje pa sredi vasi spomenik, delo Milana Vojska. V njegov spomin je danes na Skomarju urejena Vodovnikova zbirka.
Zapisala: Simona Šuler Pandev
