Na današnji dan je bil leta 1785 v Ljubljani rojen Janez Anton Zupančič (Johann Anton Suppantschitsch), leposlovec, potopisec, zgodovinar in eden pomembnejših profesorjev na celjski gimnaziji v prvi polovici 19. stoletja, se je rodil v ljubljanski meščanski družini očetu Andreju, urarju, in materi Jožefi, roj. Sperkus. Umrl je 24. julija 1833 v Kopru.
Izobraževal se je v Ljubljani: po končani normalki je v letih 1797–1802 obiskoval gimnazijo (tu mu je bil učitelj Valentin Vodnik), nato je študiral filozofijo (1802–1804), zatem pa vstopil v bogoslovje. Študij teologije je po dveh letih opustil in šel za domačega učitelja k baronu Hallersteinu v dvorec Raka na Dolenjskem. V šolskem letu 1807/08 je na ljubljanski gimnaziji poučeval zgodovino in geografijo. Oktobra 1808 je odpotoval na Dunaj in se tam pod mecenstvom baronov Erberga in Zoisa preživljal kot zbiralec kulturnozgodovinskega gradiva in prepisovalec Pohlinove Biblioteka Kranjske, bil pa je tudi domači učitelj. V tem času je stopil v Zoisov krog, navezal stike s preroditelji in – čeprav je objavljal v nemščini – postal pristaš slovenskega prerodnega gibanja, od katerega se je nazadnje zaradi različnih vzrokov oddaljil. Zgodaj se uveljavil kot pesnik, dramatik in pisec člankov z domoznansko tematiko.
S podporo jezikoslovca Jerneja Kopitarja je jeseni 1809 dobil službo suplenta na novoustanovljeni celjski gimnaziji. Tu je poleg zgodovine in geografije poučeval še naravoslovje, fiziko in grščino. Za profesorja zgodovine in geografije je napredoval leta 1813, nato je postal profesor humanitete (1816) ter profesor poetike in retorike (1817). Zupančič je imel po pričevanju njegovega učenca Antona M. Slomška izjemen vpliv na slovenske dijake. Spodbujal jih je tudi k rabi slovenščine.
Celjsko obdobje je bilo zanj precejšnjega pomena, saj je tedaj mnogo raziskoval in pisal. Ko je zapuščal Dunaj, je upal, da mu bodo »v filološkem in zgodovinskem oziru tako znamenita celjska tla nudila priložnost za literarno udejstvovanje«, Kopitar pa je od njega pričakoval, da bo zbral štajerske ljudske pesmi. Sam si je zastavil več nalog: nameraval je napisati kroniko mesta Celja in grofov Celjskih ter zgodovino vsakega kraja celjskega okrožja in obsežno potopisno delo Wanderungen durch den Cillier-Kreis (opisal le posamezne izlete v celjsko okolico). V ta namen je z uradnim pooblastilom – morda celo na pobudo nadvojvode Janeza – potoval po Spodnji Štajerski, zbral pri tem nad 6000 beležk in z raznimi najdenimi predmeti zalagal graški Joanej. Ustvaril si je sloves strokovnjaka za zgodovino celjskega okrožja, čeprav večine svojih prvotnih idej ni zmogel uresničiti. Pisal je tudi o proslavah v Celju, na katerih je sam pogosto nastopal v vlogi govornika in deklamatorja. Leta 1815 je izdal nepodpisani, a nedvomno lastni brošuri o sv. Maksimilijanu Celjskem, pisani v nemščini in slovenščini (edino znano njegovo slovensko besedilo). Bil je še lokalni cenzor za slovenske knjige in pomemben za tukajšnje prerodno gibanje.
V Celju si je ustvaril tudi družino. Z ženo Elisabeth, rojeno Freisinger, se jima je v letih 1814–1820 rodilo pet otrok: trije sinovi in dve hčerki. Da bi izboljšal položaj svoje družine, ki je zaradi njegovih finančnih težav težko živela, si je zaman prizadeval zasesti bolje plačane službe.
Jeseni 1819 je postal profesor humanitete na gimnaziji v Mariboru, kjer je učil mnoge kasneje znane osebnosti, tudi Frana Miklošiča. Problemi s šolskimi oblastmi in nezadovoljstvo so ga privedli do tega, da se je leta 1831 preselil v Koper, potem ko je profesorsko mesto na tamkajšnji gimnaziji zamenjal z znancem Rudolfom G. Puffom. Tu je kmalu obolel in 24. julija 1833 umrl. Dva dni kasneje so ga v prisotnosti številnih ljudi z vsemi častmi pokopali na koprskem pokopališču. Literat Franc Ks. Andrioli je zapisal, da so Zupančičeva dela njegov najveličastnejši epitaf. Po smrti se je veliko zapuščine (tudi neobjavljeno rokopisno gradivo) porazgubilo. Kar je ohranjenega, največ hrani Arhiv Republike Slovenije.
Avtorica gesla: Janja Jedlovčnik
