Sinoči se je s podelitvijo festivalskih nagrad v Mariboru končalo Borštnikovo srečanje. Med nagrajenci so tudi akterji Slovenskega ljudskega gledališča Celja.
Živa Bizovičar in Nik Žnidaršič sta namreč prejela nagrado za avtorski koncept in priredbo uprizoritvenega besedila za predstavo Juriš.
foto: Jaka Babnik/SLG Celje
Festivalska žirija je ob tem zapisala, da sta v njej iz možnega sosledja zgodovinskih dogodkov izpeljala poglobljeno raziskovanje dokumentarnega gradiva. Iz praviloma skopih dejstev sta zgradila eno izmed množice mogočih zgodb, ne da bi se pretvarjala, da ponujata končne odgovore na vse slepe pege nacionalne zgodovine ali pa celo edino resnico.
Krstna predstava Juriš je bila uprizorjena oktobra lani, gre pa za delo po motivih življenja in ustvarjanja Karla Destovnika – Kajuha.
V spremnem besedilu predstave je zapisano naslednje:
Kajuh danes najverjetneje velja za največjega slovenskega partizanskega pesnika. Vojne ni preživel, vendar pa za njim ostaja obsežen opus, ki ga poglavitno sestavlja poezija, nezanemarljiva pa so tudi njegova pisma, prevodi, proza in dramsko delo Mati.
Letos – sicer leto prepozno – obeležujemo Kajuhovo leto. A zakaj? Kaj je pri Kajuhu tako vznemirljivega, tako pomembnega, da je ostal v narodnem spominu? In kaj tako problematičnega, provokativnega, subverzivnega, da njegovo leto praznujemo prepozno? Gre le za vprašanje politične ideologije? Za ohranjanje preteklih idej? Za oživljanje mrtvih, pogrevanje konfliktov nekdanjosti? A vendar zdrahe niso ohlajene, mrtvih pa nikakor ne moremo pustiti pri miru – vedno znova jih kopljemo iz grobov in si mečemo imena pozabljenih.; a ne zaradi imen, njihovih zgodb, teles ali idej, temveč zaradi metanja.
Je Kajuh, s svojimi tovariši, res želel tako prihodnost?
Morda pa tihi grobovi šepečejo še drugo pesem, pesem o svetli prihodnosti nekega naroda, pesem, ki je »nastajala v boju za nov svet, [kar] je pomenilo, da je obstajala na strani še-ne-obstoječega; posebni način obstajanja partizanske umetnosti je mogoče misliti samo kot dialektiko obstajanja in neobstajanja.« Še v sedanjosti doni ta glas, pa čeprav za svet, ki ga ni. Kajuhove (in ostale partizanske pesmi) so artefakti, ostanki, presežki, ki jih ne znamo pospraviti ali preprosto pozabiti. Dirjajo po gozdovih, kot duhovi se pojavljajo na proslavah, odmevajo med gorami.
Medtem ko je v prostoru naše sedanjosti partizansko gibanje le jabolko spora, sladko-kisla polpreteklost našega naroda, se avtorji predstave sprašujemo predvsem o neki minuli, večno mladi generaciji. O generaciji, ki je bila prisiljena sprejemati radikalne odločitve in se je zavestno spremenila iz naivne mladine v glas upora, propagandno trobilo, steklega psa.
V kaj se torej spremeni glas umetnika v vrtincu vojne? Kaj pomeni njegovo (mlado) življenje? In kaj lahko prepoznamo, ko prisluhnemo nekdanjim sanjam prihodnosti, ki jih je že razpihal veter?
