Slovensko muzejsko društvo je v Narodni galeriji včeraj podelilo letošnja Valvasorjeva odličja za največje dosežke muzejskih ustanov.
Letos je bilo prvič podeljeno priznanje za muzej leta. Po izboru komisije je postal Muzej novejše zgodovine Celje, s poudarkom na muzejskem kompleksu Fotohiše Pelikan.
V besedah obrazložitve so omenili, da ta zaradi izjemnosti ohranjene in predstavljene kulturne dediščine izstopa ne le v nacionalnem, ampak tudi v evropskem prostoru.
Nagrade nosijo nosijo po Janezu Vajkardu Valvasorju, velja za predhodnika muzejstva na Slovenskem. Podeljujejo jih od leta 1971.
Več o Fotohiši Pelikan
Muzej novejše zgodovine Celje je za Fotohišo Pelikan prejel posebno nagrado ŽIVA 2024 za trajnostno delovanje in trajno ohranjanje dediščine.
V letu 2025 je Muzej novejše zgodovine Celje za obnovo Fotohiše Pelikan prejel tudi Celjsko zvezdo za leto 2024, najvišje priznanje Mestne občine Celje za delovanje na področju kulture.
Veliko stanovanjsko hišo z ateljejskim prizidkom je leta 1899 dal zgraditi ugledni celjski fotograf Johann Martin Lenz (1864–1916). Po prvi svetovni vojni jo je kupil fotografski mojster Josip Pelikan (1885–1977), ki je s svojo družino v njej živel in delal skoraj šest desetletij. Pelikanovo ime je v Celju in okolici postalo sinonim za fotografa, v njegovem ateljeju pa so se obrti izučili številni fotografi mlajših generacij.
Nad očetovo dediščino sta po njegovi smrti skrbno bdeli obe hčeri, zlasti mlajša Božena, ki je v domači hiši in ateljeju nadaljevala družinsko obrt, vse dokler se ni v devetdesetih letih dvajsetega stoletja začel njen postopen prenos pod okrilje in varstvo Muzeja novejše zgodovine Celje. Ta danes hrani na desetine tisočev fotografij in steklenih plošč, fotoaparatov in fotografskih pripomočkov, bogat arhiv in dokumentacijo, največji zaklad pa sta kar dva ohranjena ateljeja z vrsto fotografske in tehnične opreme.
Starejši izmed njiju, stekleni fotografski atelje, ki ga je postavil Lenz, Pelikan pa je v njem ustvarjal pred drugo svetovno vojno, je že od leta 1997 enota Muzeja novejše zgodovine Celje. Je edini tovrstni primer ohranjene kulturne in tehniške dediščine v Sloveniji ter eden redkih v Evropi.
Po smrti Božene Pelikan (1922–2016) je Muzej novejše zgodovine Celje v upravljanje prevzel tudi stanovanjsko hišo družine Pelikan in že obstoječo muzejsko enoto (stekleni atelje) razširil na celotno stavbo v skupnem obsegu več kot 600 m2 razstavnih in delovnih površin.
V njenem pritličju se nahaja odlično ohranjeni fotografski studio, urejen pred drugo svetovno vojno, ki sta ga najprej mojster, nato pa njegova hči uporabljala vse do konca dvajsetega stoletja.
V prvem nadstropju je na ogled družinsko stanovanje, v katerem je predstavljena meščanska bivalna kultura prve polovice dvajsetega stoletja.
V najvišji etaži stavbe je iz nekdanjega podstrešja nastal kabinet, večnamenski prostor za strokovno delo ter različne spremljevalne programe, srečanja in dogodke.
V kletnih prostorih domuje galerija Božena kot razstavni prostor za prezentacijo in promocijo fotografske dediščine ter sodobne fotografske ustvarjalnosti in umetnosti, tako domače kot tuje.
V steklenem fotografskem ateljeju se je po predhodnem dogovoru moč fotografirati še danes. Na voljo je namreč enkratna možnost individualnega ali skupinskega portretnega fotografiranja s sodobnimi fotografskimi tehnikami s pridihom nostalgije. Izkušnjo fotografiranja lahko portretiranci nadgradijo s kostumi z začetka 20. stoletja, spomine pa lahko tudi podarijo – z darilnimi boni za umetniško fotografiranje v steklenem ateljeju.
Igrano-dokumentarni promocijski film o Fotohiši Pelikan:
