Intervju s Špelo Bošnjak, avtorico knjige Sanje 1.0

26. 01. 2020 11:03

Špela Bošnjak je dijakinja 3. letnika I. gimnazije v Celju, ki v prostem času igra kitaro, poje in piše pesmi ter besedila.

Obožuje naravo in sončne zahode. Njen najljubši letni čas je zima, predvsem zaradi snega in zimskih športov, saj obožuje smučanje in bordanje ter bele strmine.

Po naravi je vedoželjna, pogumna, vedno pripravljena pomagati, igriva in vedno polna novih idej, predvsem pa se izjemno rada uči o drugih kulturah in različnih pogledih ljudi na svet. Jeseni je izdala knjigo Sanje 1.0, zato so jo pri prvogimnazijskem glasilu povabili k pogovoru.

Kdaj in kako si se začela ukvarjati s pisanjem?

Začela sem že davno, sploh zato, ker sem že od nekdaj rada pisala. Moja prva zgodbica je bila pri šestih letih o zajčku Zlatku, ki sem jo potem tudi sama ilustrirala v svojo majhno knjižico. Kasneje smo za domače branje velikokrat dobili nalogo, da moramo kakšno stvar sami napisati. Takrat je prvič nastala tudi malo bolj fantazijska zgodbica o vili Leili. To imam še danes shranjeno in je ena mojih lepših zgodb. S pisanjem sem se bolj resno začela ukvarjati v 8. oziroma 9. razredu. Takrat je začela nastajati tudi moja knjiga, ki sem jo dokončala v 1. letniku.

V gimnaziji pa se s pisanjem ukvarjam vsak dan, ampak ne samo s pisanjem zgodbic, temveč tudi razmišljanj, dnevnikov, pesmi in tudi glasbe. Tako je pisanje postalo del mojega življenja.

spela_bosnjak_2020_januar2Kakšna je bila tvoja pot od ideje pa do natisa knjige in kdo ti je pri tem pomagal?

Začelo se je s samimi pisanjem. Ne vem sicer čisto točno, katero od poglavij je nastalo najprej, ker so nastajala ob različnih časih in so šele kasneje postala povezana v celoto. Najprej sem napisala impresijo sončnega zahoda, ko smo bili s šolo na taboru za nadarjene na Obali, saj so me sončni zahodi od nekdaj privabljali. Druga poglavja so nastala na podlagi mojega poigravanja z mislijo, da imaš ob sebi vedno nekoga posebnega, pa naj bo to fant, prijateljica ali pa najboljši prijatelj. Ko sem končala, so seveda sledili vsi prepisi, ker sem knjigo pisala tudi med urami biologije na poseben list in moja babi jo je prepisala na računalnik. Napisano sem najprej prebrala sama, nato pa še moja mama. Ko je bila knjiga v zaključni fazi pred lekturo, je bilo treba poiskati lektorja, ki po besedah moje mame »ne bi spreminjal tega, kar sem napisala in hkrati ohranjal moj stil, ampak popravil napake«. Ker sem postala dijakinja 1. letnika I. gimnazije v Celju, smo se odločili, da za pomoč prosimo gospoda ravnatelja, ki je mojo knjigo lektoriral. Še eno leto je trajalo, da je prišlo do natisa knjige, ker je bilo potrebno knjigo urediti. To pomeni, da je najprej nastala podoba platnice, nato notranji obris knjige, ki ga je potrebno pregledati enkrat, dvakrat, trikrat, ker se lahko kaj izbriše, kaj pozabi. Nastalo je preveč presledkov, cela gora X-ov, ki jih do tistega dne v svoji knjigi še nisem videla. Še danes, ko sem videla knjigo, je bilo v njej nekaj napak. Predvsem kakšen dvojni presledek, ki je ostal. Končni izdelek pa je to, da lahko knjigo primeš v roke in to je največja nagrada.

V knjigi si omenila, da je nastala tudi na podlagi tvoje zgodbe. Je bil to torej tvoj navdih?

Delno ja, delno ne. V 8. razredu sem se precej zaljubila v fanta, ki je takrat obrnil moj svet na glavo. Predvsem z vidika, kakšna sem bila kot oseba, ker sem bila že v osnovni šoli precej pred svojo generacijo v smislu razmišljanja, v smislu stvari, ki so me težile. Navdih sem iskala v občutku nekakšne samote, ki me je prevevala v prostoru, času in hkrati v tem svetu, kjer je bila ljubezen zame pomembna, a morda ne tako zelo, kot sem si mislila, predvsem zaradi tega, ker je bil on pet let starejši od mene. Zaljubiti se v pet let mlajšo, v fazi, ko fantje še niso čisto prepričani, kaj točno se dogaja z njimi, je skrajno nemogoče. Jaz pa mlada in nora ter hkrati ne tako zelo nora sem bila prizadeta do te mere, da je začela nastajati knjiga.

spela_bosnjak_2020_januar3Komu bi priporočila branje svoje knjige?

To je zanimivo vprašanje, predvsem zato, ker je knjiga nastala že pred dvema, tremi leti, kar pomeni, da jo najprej priporočam sebi, zato da se vrnem v to, kako sem takrat razmišljala, ker danes razmišljam že čisto drugače. Hkrati pa je ogromno stvari, ki so napisane v tej knjigi, še vedno izjemno resničnih. V njej je ogromno nasvetov, ki jih še danes nisem čisto sprejela, pa bi bilo lepo, da bi se jih že takrat naučila. Hkrati pa tisto splošno razmišljanje o tem, kdo smo, kaj smo, kje smo, je tisto, kar je vodilo nastanek te knjige. Knjigo bi priporočila tudi vsakemu, ki se mogoče še vedno išče v tem svetu, da pogleda, na kakšen način so odraščali drugi. Največ, kar lahko naredimo sami sebi, je to, da najdemo nekoga, ki razume. In mogoče je ta knjiga tudi del, ki lahko komu pomaga videti, kdo je.

Načrtuješ v prihodnosti še kakšno literarno delo? Omenila si tudi, da te zanimata poezija in glasba.

Trenutno je že v kar napredni fazi moja pesniška zbirka. Pesmi pišem že dolgo, v zadnjem času pa so nastale malo boljše. Pišem že naslednjo knjigo, ki bo nastala pod naslovom “Padavinska senca”.

Si se že odločila, v katerih vodah boš nadaljevala svojo študijsko pot?

V bistvu že dolgo vem, da bom študirala medicino. Zanimivo je, da sem v 2. razredu ugotovila, da bi rada študirala biologijo. V 7. ali 8. razredu sem ugotovila, da bi biologijo še malo zožila na medicino. Od 9. razreda je bil moj glavni cilj specializacija v patologiji. Danes pa me poleg patologije izjemno zanimata še kardiologija in nevrologija.

Kaj rada bereš in ali imaš najljubšega avtorja?

Moram priznati, da poezije ne berem skoraj nič, razen tega, kar se bere pri pouku, pa me kljub temu vsakič prevzame vsaka od pesmi. Razmišljati o tem, da si kot list, ki se prepušča vetru, je meni še danes izjemno lepa prispodoba. Z branjem poezije odkrivaš, kaj vse lahko napišeš tudi sam. V spominu so mi vedno ostala malo drugačna dela, spomnim se, denimo, Dume 64, ki se začne s kletvico. Vse to me uči, koliko možnosti pisanja še imam, koliko je še načinov, kaj vse še lahko povem. Prav tako tudi poslušanje literarnih del dijakov naše šole, ker imamo izjemne pesnike in pisatelje, ki so mi vedno znova v navdih. Izjemna pevka in pesnica je, denimo, Špela Jezovšek, naša bivša dijakinja. Ona je res eden večjih navdihov, kar sem jih imela v času mojega šolanja.

Moja najljubša pisateljica je Sabaa Tahir. V slovenščino je prevedena samo Žerjavica pod pepelom. To je ena redkih knjig, ki me je, ko sem bila še v 9. razredu osnovne šole in sem še imela čas za branje (to so bili lepi časi), prevzela in trajalo je kar nekaj časa, da sem jo ponovno vzela v roke. Danes sem ponosna lastnica vseh treh knjig, ki so do zdaj že izšle, ene v slovenščini in drugih dveh v angleščini.

Še enkrat bi izpostavila tisto, kar je zares pomembno, kar je hotela knjiga tudi povedati na čisto svoj način. Tisti ljudje, ki so res posebni, tudi takrat, ko umrejo, ker nas vse to na koncu čaka, vzamejo s sabo najprej del našega srca, hkrati pa ogromno naše bolečine, ki so jo celo življenje jemali z naših pleč. Najpomembneje je, da takšnega posebnega človeka najdemo v tem velikem svetu. Pa če ga najdemo, da tistih nekajkrat, ko ga ali jih vidimo, se res izgubimo v njihovem objemu, v njihovih očeh in v njihovih besedah, ker je to tisto, kar naredi naše življenje lepo.

Maja Kresnik-Doberšek in Julija Dolinšek (Kajuh Press, I. gimnazija v Celju)

*foto: Matjaž Pinter

Oznake: ,
Vam je članek zanimiv? Delite ga s prijatelji:
X
173 queries in 0,550 seconds.