V Stari grofiji je od nedavnega na ogled razstava o zapuščini umetnostne zgodovinarke in etnologinje, dr. Štefke Cobelj, ki nosi naslov “Zbrano in izbrano z vsega sveta”.
Zbirke, ki so nastajale na njenih številnih strokovnih potovanjih, obsegajo predmete iz Afrike, Azije in Evrope.
Pokrajinski muzej Celje na simboličen način odpravlja dolg do omenjene, saj prvič na enem mestu predstavlja celotno njeno zapuščino.
Razstava je rezultat sodelovanja petih kustosov Pokrajinskega muzeja Celje: Gabrijele Kovačič, Davorja Mlinarič, Jožeta Rataja, Barbare Trnovec in mag. Damirja Žeriča.
Volilo Štefke Cobelj v Pokrajinskem muzeju Celje predstavlja najobsežnejšo zapuščino v muzeju, ki šteje več kot 2000 predmetov.
Razstavo, ki bo na ogled do 31. maja 2026, spremlja tudi katalog.
O življenju in delu Štefke Cobelj
Štefka Cobelj se je leta 1923 rodila v osemčlansko trgovsko družino v bližini Juršincev. Štirje od otrok so umrli že pred drugo svetovno vojno, Štefka pa je ob izbruhu vojne že obiskovala obrtno trgovsko šolo na Ptuju, kamor se je vpisala po opravljeni meščanski šoli v Ormožu. Starši so jo po vojni vzpodbujali naj prevzame družinsko trgovino, sama pa se je raje odločila za vpis v gimnazijo v Ljubljani. Pri 27. letih se je vpisala na novinarsko in diplomatsko šolo v Beogradu, ki pa je bila ukinjena še preden je Štefka uspela diplomirati. Vpisala se je na študij umetnostne zgodovine. Med študijem je veliko potovala po Evropi, kjer se je naučila kar šest tujih jezikov. Diplomirala je leta 1958 in se posvetila raziskovanju likovne umetnosti. Do leta 1965, ko je v Ljubljani doktorirala, je raziskala in opisala delo slovenjegraških slikarjev Straussov.
Po doktoratu se je zaposlila v Muzeju sodobne umetnosti v Beogradu in ob tem prepotovala Afriko, Indijo, Kanado, Mehiko in še mnogo drugih držav. Kasneje se je posvetile etnologiji in iz te discipline leta 1973 opravila tudi magisterij.
Leta 1976 se je preselila na Ptuj, kjer je postala ravnateljica Pokrajinskega muzeja. S položaja je odstopila leta 1976 in še dve leti delala v muzeju, nato pa se je upokojila. Po upokojitvi jo je zvezni Zavod za kulturno, prosvetno in znanstveno sodelovanje poslal v Mogadiš v Somalijo. Kasneje je zaradi dobrih ocen njenega dela dobila nalogo ustanoviti muzej severne somalske province Hargeysi. Dve leti za tem se je vrnila na Ptuj, kjer je pomagala pri obnovitvi vinarske zbirke. Leta 1986 je s svojim strokovnim znanjem pomagala tudi pri ureditvi nacionalnega muzeja v Mogadišu. Umrla je leta 1989 na Ptuju.
