Znana je letošnja prejemnica zlatnika poezije, ki ga v sklopu Veronikine nagrade v Celju podeljujejo od leta 2005. Nagrado za pesniški opus in ustvarjalno žlahtnjenje slovenskega jezika po izboru Katarine Gomboc Čeh in Jane Kvas bo tokrat posthumno prejela pesnica in prevajalka Erika Vouk.
Ustvarjalni opus mariborske pesnice Erike Vouk (1941-2026) je bil v preteklih letih že večkrat upravičeno nagrajen z najvidnejšimi slovenskimi priznanji za poezijo ter splošen literarni pečat v slovenski književnosti in kulturi. Leta je 2002 je prejela Jenkovo nagrado za pesniško zbirko Opis slike, leta 2004 je kot prva pesnica prejela Veronikino nagrado za pesniško zbirko Valovanje, pred tem pa je bila za nagrado dvakrat tudi nominirana; leta 2000 za zbirko Belo drevo in leta 2003 za zbirko Album. Leta 2015 je prejela Glazerjevo nagrado, mariborsko kulturno priznanje za življenjsko delo, in leta 2024 pa je prejela najvišje državno kulturno priznanje, Prešernovo nagrado za življenjsko delo.
Iz obrazložitve Katarine Gomboc Čeh in Jane Kvas:
Osrednje teme, po katerih pesnica posega in jih raziskuje skozi jezik, so človeške, nadčasovne in obenem otipljive: prevladujejo ljubezen, čutnost, bolečina, smrt in spomin, ki osmišlja pot do spoznanja o še eni veliki temi, zavesti o minevanju časa. Teme se bralcu približujejo skozi specifično podobje, ki ga gradijo motivi morja, oljk, cipres, galebov in škržatov, s čimer v njeni poeziji poustvarjajo lepoto in melanholijo Mediterana. (…)
Poetika, v kateri se kaže vračanje k istim izhodiščem, a s preizkušanjem vedno novega izrazja in čutenja, se izrisuje skozi bogat pesniški opus: leta 1984 je izšel prvenec Bela Evridika, temu pa so sledile pesniške zbirke Anima (1990), Belo drevo (2000), Opis slike (2002), Album (2003), Valovanje (2003), Rubin (2008), Lasa pur dir (2013) in zadnja iz leta 2018 Ta dan. Ob poeziji za odrasle se je preizkusila še v poeziji za otroke, ki je izšla v zbirki Nespančki (2013). (…)
Erika Vouk je z mehkobno odločnostjo, kot kaplja vode, ki brez naprezanja, a z zaupanjem v ritem in čas, ustvari kapnik, prodrla v vrh slovenske poezije, pri čemer je ostala zvesta svojemu glasu in doživljanju. In to kljub začetkom ustvarjanja v času, ko slovenski literarno-kulturni prostor pesnicam ni bil posebno naklonjen, obenem pa se je osredinjal predvsem na ustvarjanje v prestolnici. Toda Erika Vouk se na to ni in se ne ozira; kot je o njej povedala njena prijateljica in poznavalka njene poezije Zora A. Jurič, se očarljivost in zadržanost njene osebne drže izkazujeta v poeziji, ki se ne uklanja omejitvam časa in prostora ter je zato klasična, večna.
Veronikin večer poezije in plesa s podelitvijo vseh treh pesniških nagrad in slavnostnim govornikom Denisem Škofičem bo v torek, 25. avgusta, ob 20.00 na Celjskem gradu. Večer pripravljajo plesalci Harlekina – društva za umetnost plesa s plesno predstavo Svet stoji, vsakič najslabši, vsakič najboljši doslej, ki ji nastal po poeziji lanskoletne prejemnice Veronikine nagrade Natalije Milovanović in zbirke Tuja mehkoba.
O Veronikini nagradi: www.veronikina-nagrada.si
