Intervju: Skupina Nude predstavlja novo skladbo&videospot


Celjska skupina Nude naslednje leto praznuje 20.letnico obstoja. Častitljiva obletnica s katero se lahko pohvalijo le redki. In Nude še vedno delujejo. Zdi se, da vedno bolj. “Najlepša pesem” je zaznamovala glasbeno leto 2011, za letos pa prisegajo na nov singl Zadnji poljub in prav tako na videospot zanj. Videospot je sneman v Mariboru, večji del na Lentu, kader celotnega benda pa je posnet v enem od nakupovalnih centrov. Režiser in montažer Dean Lukman – De Lucca je z Nude že sodeloval pri snemanjih, tokrat pa se je s scenarijem izkazal tudi tolkalist skupine Gaber Marolt, ki je avtor zadnjih uspešnic skupine Nude.

Na vprašanja o nastajanju novih skladb, snemanju videospotov in še o čem nam je iskreno, kot se za Nude spodobi odgovarjal pevec skupine Nude, Celjan Boštjan Dermol.

Leto 2011 je bilo vaše leto. Izdali ste skladbo »Najlepša pesem,« prav tako tudi videospot in z njo osvojili mnoga srca ter številne radijske postaje. Kako je skladba nastajala, kdo je avtor in ali ste pričakovali takšen odziv?

»Najlepša pesem« je nastajala precej časa, imeli smo krasno idejo, všečno, poslušljivo melodijo, ki gre hitro v uho in tam ostane, sporočilo prav tako. Vse skupaj je bilo potrebno postaviti v moderno, kitarsko cross-over formo, ki bo delovala sveže, udarno in bo nosila pridih po NUDE. Bend ponavadi spoznaš po vokalu, veliko dobrih bendov pa tudi po kitari. Po solistih torej. Mislim da smo po 19 letih prišli do točke, ko je NUDE razpoznaven tudi po zvoku v generalnem smislu, in po songwritingu. Tisto, kar nas loči od vseh ostalih glasbenih skupin, karakter. Od same ideje do končnega posnetka je minilo pol leta. Prava kalvarija in borba z željo da je »Najlepša pesem« resnično najlepša! Snemali smo, producirali, miksali, pa spet znova in znova. Smo dologoprogaši, maratonci. Ne tečemo na kratke proge, zanima nas samo tista stopnja popolnosti, s katero se lahko strinjamo vsi, da je dosegljiva in prej ne odnehamo. Očitno je bil trud poplačan, saj se je skladba znašla med desetimi najbolj predvajanimi slovenskimi skladbami v letu 2011.

Glede na to, da ste koncertni bend – so še vedno največje priznanje za glasbenika zadovoljni poslušalci, ki si še dneve za tem, ko obiščejo vaš koncert prepevajo vaše hite?

Vedno smo bili, smo in bomo predvsem koncertni bend. In tisto kar je pri vsem najbolj zanimivo, da poskušamo po vseh letih še vedno ohraniti »organski način« pri studijskem delu. Da posnetki skladb zvenijo čim bolj pristno, neobdelano, kljub neskončnim možnostim, ki jih nudi moderna studijska tehnologija. Skladbo je treba posneti tako, da jo lahko zaigraš na koncertu, takšno kot je. In seveda ne pišemo pesmi zase, temveč za publiko. Je pa res, vsaj zase lahko to rečem, da mora biti najprej všeč meni, šele potem lahko pričakujem da bo všeč še komu drugemu. Koncerti so češnja na torti. Včasih torta. V zadnjih letih so vsi koncerti odlično obiskani, obiskovalci poznajo celoten repertoar, vse hite, katere nam je uspelo nanizati v preteklih letih, prav tako tudi aktualne skladbe … Izjemen občutek je, ko veš da lahko dveurni koncertni nastop sestaviš iz samih hitov. Delo postane užitek, zabava, vse skupaj pa kemija. Odziv publike in energija, ki jo bend prejme na živih nastopih zagotovo sooblikuje koncert. Gre za interakcijo občinstva in izvajalcev, nekaj kar je težko opisati s formulami, največ povezave ima z metafiziko in kemijo, fizično pa bi lahko utemeljil da ima vsaka akcija – reakcijo. Vse je povezano, bolj kot se zdi na prvi pogled. Čar vsega je tudi, da koncert ni koncertu enak. In ne samo z vidika publike, temveč tudi benda. Prekleto dolgočasno bi bilo tisočkrat zaigrati isto skladbo povsem enako. Tako se zdi, da je vsakič znova, kakor da je prvič, šteje pa samo kako je tisti večer. Neponovljivo. Unikatno. To da publika s tabo prepeva in pozna vse skladbe je največje priznanje, nagrada in božanje pesniške duše. Tega ne more preseči nobena glasbena nagrada, ne lestvica, ne honorar.


Vaša aktualna uspešnica je »Zadnji poljub,« za katero ste prav tako posneli videospot. Kako težka je odločitev o snemanju spota glede na današnje razmere, ko niti naše televizije ne vrtijo slovenskih videospotov? Prisegate na širitev preko spleta?

Današnji tempo družbe in življenja je neverjeten, luciden, ponorel. Vsi hočejo takoj, sedaj, tu. Če tega ni – potem je zamujeno. Klasični kanali preko katerih so se video vsebine pretakale do sedaj izginjajo, so v zatonu, mlajši generaciji se zdijo preveč togi, okoreli, vsiljivi morda. Danes nihče ne čaka da ga bo vsebina dosegla, ampak je pri tej izbiri aktiven iskalec. On išče in odloča, kaj, kdaj in koliko vsebin si bo ogledal. In kolikokrat. To omogoča internet in storitev »na zahtevo«. Videospoti se selijo na internet, skupaj z drugimi vsebinami. Pomembno je samo, da so o ponudbi na internetu gledalci obveščeni, ter da to vsebino uspejo v poplavi vseh datotek na spletu tudi najti. V dobri kvaliteti. Internet to seveda omogoča.

Zelo dejavni ste na področju interneta. Redno ažurirana spletna stran, Facebook profili, Twitter, Youtube… kako pomembna se vam zdijo pojavljanja v internetnih medijih?

Vedno bolj. Večina naših poslušalcev spremlja glasbo preko radijskih postaj, čeprav vedno manj, vedno več jih je na spletu, kjer si želijo kompletno ponudbo na enem mestu. Informacije o skupini, fotografije, posnetke s koncertov, glasbene datoteke, datume prihajajočih koncertov, videospote, veliko pa jih želi tudi komunicirati. S povratno informacijo. In to je še en čar moderne tehnologije, informacije se pretakajo izjemno hitro, hkrati dosegajo veliko število zainteresirane populacije. In tudi odziv je prav tako hiter, kar je odlično. Vsi našteti »vmesniki« niso nič drugega kot informacijska središča, preko katerih se ponudniki vsebin srečujejo z odjemalci. Možnosti je veliko, potrebno je slediti trendom. Še vedno pa je realno bolje od virtualnega. Noben prenos koncerta preko spleta, poslušanje glasbenih datotek ne more doseči ali parirati obisku na koncertu samem, doživeti realno, prvoosebno izkušnjo, biti tam, se gledati iz oči v oči in uživati. Tega ne more nič nadomestiti.

Izdali ste pet studijskih plošč, eno kompilacijo ob 10. obletnici in eno izvedbo koncerta v živo. Kdaj lahko pričakujemo novo ploščo?

Kmalu, upam. Današnji časi so za prodajo fizičnih nosilcev glasbe težki. Kupujejo jih predvsem največji navdušenci, zbiratelji, kar je prav. Tudi sam sem tak. Glasbene datoteke v netelesni obliki, naložene nekje na disku so tako brezosebne. Nobenega pravega odnosa nimaš/nimamo do digitalnih zapisov ničel in enic ki ležijo na drobnem delu trdega diska, ne moreš jih prijeti v roke, kot smo to znali pred desetletji s CD, prej z vinilnimi ploščami, kasetami. Popolnoma drug odnos. Potrebno bo najti nove oblike, nove načine, kako glasbo znova približati ljudem, da bo imela svojo čustveno vrednost, ki se izkazuje kot odnos do izdelka. Spet metafizika. In seveda, danes se prodajajo »paketi«, skupaj z DVDji, majčkami, bedži, ostalimi artefakti ki so zanimivi za navdušence in fane. Nič ni lepšega kot plošča ki si jo preposlušal tisočkrat in na kateri je originalni podpis izvajalca, s sabo pa nosi prah poti, vidne sledove uporabe, kakšen madež kje, ki pušča spomin na tiste čase … Spominov nihče ne more vzeti, samo čas jih počasi briše in zastira …

Nizate hit za hitom, tokrat Najlepša pesem in Zadnji poljub… zdi se, da ste v plodnem obdobju romantičnih skladb. Bo romantična tudi nova plošča ali bomo slišali tudi rockerske Nude?

Bodimo iskreni: »Rola«, »Ši’z d bes«, »Balon«, »Mal narobe«, »Budala«, »Pepelka« in podobne skladbe – so za žur. Prepoznavne, polne energije, vesele, zabavne, ironične, mestoma družbeno – kritične, so odraz nekega obdobja, tako avtorskega, kakor tudi bivanjskega, glede na čas nastanka. Vse so prestale najtežji test – test časa. Že več kot desetletje, nekatere so zakorakale globoko v drugo dekado svojega življenja, vedno pogosteje se zgodi, da so starejšega datuma kot obiskovalci naših koncertov, jih srečujejo ali na novo odkrivajo nove generacije poslušalcev. Verjamem pa, da so, zelo osebno gledano, naše največje mojstrovine, tisti pravi in resnični evergreeni, prav balade in romance, kot so: »Povejmizakaj pesem«, »Razlog«, »Polja sanj«, »Tako lepo si zlomila mi srce«, »Pozabi«, »Izpolniva želje«, »Dvigneš me«, »Nočem domov«, »Spomin na maj«. Je pa še ena kategorija skladb, ki se prav tako, sedaj že same, borijo za obstanek in svoj prostor. »Nekje vmes«, »Narobe svet«, »Element L«, »No more war«, »Odiseja«… Te so zapis nekega časa v katerem živimo, vtisi preteklosti, ki dokazujejo preroškost, fatalizem, opominjanje in kritičnost, prav tako brezčasna, z nesporno kvaliteto. Morda nekatere manj poskočne, manj všečne velikim množicam, ampak butični biseri ki z leti pridobivajo na veljavi prav zaradi svojega sporočila.


Glede  na to, da ste v večini že oddani in predani očetje, s službami in ostalimi obveznostmi, kako usklajujete osebno življenje z življenjem v rock bendu?

Včasih je naporno, potrebno je veliko odrekanja, usklajevanja, tudi z urniki, logistiko. Večkrat so stvari na robu mogočega in izvedljivega, pa se na koncu koncev vse lepo izteče na veselje vseh. Tudi rokenrol se z leti spreminja. Ne samo naš odnos do njega, temveč tudi njegova notranja pravila. Če je včasih veljalo, da je to tesno povezano z seksom in drogami, potem lahko rečem, da ni čisto tako. Rokenrol je privilegij in poslanstvo na eni, ter delo in prekletstvo na drugi strani. Purgatorij. Včasih pekel, včasih nebesa, večinoma pa vice. Čakanje na ekstreme, ki pridejo in odhajajo kakor sinusoida. Vzponi in padci. Naučiti se moraš preživeti oboje. Vrh in dno sta vedno problem. Ekstremi, pač. Pobrati se z dna je prav tako težko, kakor ostati normalen ko si na vrhu. Kvaliteta se kaže prav po tem, kolikokrat si se uspel z dna pobrati, kajti nikoli nisi izgubil, razen takrat ko si odnehal. Usklajevanje z družinami pa je druga zgodba, po svoje precej podobna. Tudi ostali člani živijo z bendom. So podvrženi nekim nenapisanim pravilom in urnikom benda. Prišli smo v paketu, mi z bendom. To je dejstvo. Kdor nanj ni pripravljen, bolje da odneha. Te vojne se preprosto ne da dobiti. Včasih je naporno, je pa tudi lepo.

Vedno ste veljali, še veljate in Celjani vas imamo še vedno za Celjsko skupino, čeprav so se vaše obveznosti razširile po celi Sloveniji. Ste še vedno navezani na Celje, radi igrate v Celju in ste Celjani po duši?

Enkrat celjan – vedno celjan. Na to sem zelo ponosen, Celje je čudovito mesto, bilo, je in upam da bo tudi v prihodnje. Nosi izjemne zgodbe, ima krasno zgodovino, za katero upam, da ne bo šla nikoli v pozabo, prav tako je »povilo« nekaj izjemnih umetnikov, velikih ljudi, nasploh pa se mi zdi, da smo celjani zelo priljubljeni povsod po svetu. Imamo kompleks velikega majhnega mesta z izjemno zgodbo. Nekoč smo bili center Evrope, njeni vladarji. To se nam pozna še danes. Ponos, srčnost in vztrajnost so glavne poleg številnih ostalih kvalitet ki nas zaznamujejo. In priznajmo – Celje je resnično biser. Težko najdeš mesto v Sloveniji, kjer bi raje živel, kakor v Celju. Ne samo zaradi naravnih lepot in infrastrukture, temveč zaradi vsebine, zaradi njegovih ljudi, družbe, prijateljev. Potrebno je samo poskrbeti, da družabno življenje v mestu ne bo zamrlo, da se ljudje ne bodo oddaljili eden od drugega, ter živeli eden mimo drugega. Recept je preprost: potrebujemo centre, stičišča in dogodke, kjer se ljudje lahko srečujejo, družijo in izmenjujejo misli, besede. Koncerte, predstave, razstave, kulturne in športne dogodke, klube. Na slednjem segmentu Celje hudo peša v zadnjem desetletju. To obžalujem. Prav tako propad mestnega središča. Kot mesto duhov je. Potrebno mu je dati zgodbo, privabiti v mesto turiste, študente, mladež. NUDE smo celjski bend, vedo bili, vedno bomo. Nikjer ni težje in lepše nastopati, kakor v Celju. Zahtevna publika, sploh do »svojih« izvajalcev in umetnikov. Zahteva le najboljše, je izjemno kritična in natančna. Prav tako pa ne skopari z energijo in čustvi, pohvalami, ko je zadovoljena. Pošten odnos.

Pripravila: Nina V.

Foto: Matjaž Očko, Nina V.