Kolikor je na svetu pismenih ljudi, toliko je pisav. Čudež je, da prav nobena nobeni ni enaka. Vsaka je edinstvena, tako kot smo med seboj različni ljudje. Pisava vsakega posameznika se skozi življenje nenehno spreminja, enako, kot se spreminjamo mi sami. Pisava je osebni podpis naših misli, čustev, doživljanj in hotenj. Je način, s katerim se poglobimo vase in komuniciramo s svetom okrog nas, zlasti takrat, ko s svojimi sporočili, napisanimi z roko, delimo ljubezen, prijaznost, lepoto, hvaležnost in sprejemanje.
Pisanje z roko je izredno pomembna veščina, ki jo moramo negovati in razvijati. V časih, v katerih smo se znašli, pa še toliko bolj. Kot je rekel Arthur Polotnik: »Pišete, da sporočite srcem in razumom drugih, kaj gori v vas. In uredimo, da se ogenj prikaže skozi dim.«
Na OŠ Frana Kranjca Celje so se tudi letos priključili projektu Teden pisanja z roko 2021 (18. 1.–22. 1. 2021), ki ga vsako leto organizira Društvo Radi pišemo z roko. Zaradi slabih epidemioloških razmer je potekal na daljavo in je nosil tudi pomenljiv naslov Pišem pismo prijatelju. Učenci so vsaj v času tega tedna bolj pozorni na obliko svoje pisave. Spoznajo, da pisanje z roko bolj osebno nagovarja naslovnika – sporoča mu, da si je sporočevalec vzel čas, dobro premislil kaj je napisal ter sporočilo tudi zelo lepo oblikoval. Vse to ima večji pozitivni psihološki učinek tako na sporočevalca kot tudi na naslovnika, saj si morata oba vzeti več časa – sporočevalec za ustvarjanje in pri tem misliti na naslovnika, naslovnik pa za branje in doživljanje napisanega. Samodejno se ustvarja nov krog pisanja, saj naslovnik prestopi v vlogo sporočevalca in v mislih že snuje odgovor na prejeto pismo.
Učenci so lahko izbirali med vrsto ponujenih aktivnosti, kot je bilo pisanje že skoraj pozabljenih razglednic ali pisem osebam, ki jih npr. že dolgo niso videli, pa jih pogrešajo. Krajša prisrčna sporočila, zahvale in lepe misli, so namenjali učenci članom svoje družine, prijateljem, sošolcem in učiteljem. Predvsem mlajši učenci so jih opremili z ilustracijami. “Ker je bil projekt izveden na daljavo, žal ne vemo, ali so jih tudi posredovali tako, kot smo jim predlagali. Lahko bi ga svojim dragim nastavili na mizo, v torbico, v poštni nabiralnik, na okensko polico, zataknili za vrata, pustili na predpražniku vhoda … Nekdo je spodbudno besedo prijateljstva napisal kar v sneg in jo s tem namenil širši skupnosti. Prvošolci, ki šele vstopajo v svet črk, pa so ustvarili živopisne risbe svojih imen. Učence smo spodbudili, naj tokrat uporabijo digitalno komuniciranje nekoliko drugače in prepišejo rek, lepo misel, verz, pesem … znane osebnosti, ga poslikajo in pošljejo prijatelju. Učence priseljence pa smo spodbujali, naj pišejo v svojem maternem jeziku. Tudi učitelji so sodelovali v Tednu pisanja z roko s pismi, namenjenimi učencem,” so povedali na OŠ Frana Kranjca.
Ne glede na to, da smo v času razmaha epidemije informacijsko tehnologijo prisiljeni uporabljati tako rekoč ves čas in s tem urimo predvsem veščine čim hitrejšega premikanja prstov po tipkovnici, so se naši učenci potrudili in spisali res lepe misli, čustvena pisma, spodbudne, motivacijske povedi svojim najbližjim, ki jih že dolgo niso videli in jih močno pogrešajo. Letos so bili veliko bolj senzibilni, saj so na svoji koži občutili kako je, če se ne morejo družiti s prijatelji, sošolci, starimi starši ter drugimi oddaljenimi družinskimi člani. To dokazuje tudi čustvenost in ustvarjalnost pisem. “Kljub temu, da smo oddaljeni drug od drugega, so učenci izkazali povezanost na lep, pristen način in dokazali, da tega tudi fizična ločenost ne more uničiti. Ugotovili so, da pisanje z roko pomirja, napisano pa diši po barvni paleti izkušenj in daje pisani osebni stik. Svoj čas so posvetili pisanju z roko, pisma in srčna sporočila so lepo okrasili in nastali so čudoviti izdelki. Iz njihovih ročno napisanih zapisov sijejo iskrenost, upanje, lepe želje, spodbuda in pozitiven pogled na svet ne glede na vse,” so še dodali na celjski šoli.
Projekt pisanja z roko je učencem popestril izobraževanje na daljavo. Dokazali so pomembno dejstvo – pisanje z roko povezuje ljudi. Tudi njih je povezal z bližnjimi osebami, pa čeprav na drugačen način, kot so ga bili vajeni do sedaj. In le to nekaj šteje.
V času epidemije, ko veliko časa preživimo pred računalniškimi ekrani, nikar ne pozabimo na zelo pomembno dejavnost: pisanje z roko. Bodimo iznajdljivi in ustvarjalni in pišimo z roko kjerkoli, kadarkoli in komurkoli. Poznate še kakšen lepši občutek, kot je občutek, ko veste, da ste nekomu polepšali dan že samo s tem, ko ste se spomnili nanj?
V.M. in D.M., foto: učenci OŠ Frana Kranjca
