Drugi gost podcasta Bajke grofov, ki ga Zavod za šport, kulturo in medijske vsebine pripravlja v sodelovanju z Mestno občino Celje, je bil slovenski nogometni reprezentant Blaž Kramer.
Celjan, ki je nogometno pot začel pri Šampionu, je v pogovoru odprl številna poglavja kariere – od trenutkov, ko je razmišljal celo o koncu igranja nogometa, do Wolfsburga, naslova švicarskega prvaka, pritiskov pri varšavski Legii, Cristiana Ronalda in statusa nogometnega zvezdnika v Turčiji.
Celoten pogovor:
Namen podcasta Bajke grofov je skozi pogovore predstavljati zanimive osebnosti in zgodbe, povezane s Celjem. Kramerjeva zgodba je v tem pogledu skoraj učbeniški primer poti, ki se je začela na celjskih igriščih, nato pa ga vodila skozi številne evropske države in tudi na Bližnji vzhod.
Preden je igral na velikih stadionih v Nemčiji, Švici, na Poljskem in v Turčiji, so bili njegov nogometni vsakdan Ljubečna, igrišče pri IV. osnovni šoli, Olimp in druge celjske zelenice. Dolga leta je bil član Šampiona, za katerega danes pravi, da je predstavljal pomembno odskočno desko.
Prav nič pa ni kazalo, da bo njegova pot nujno vodila do profesionalnega nogometa. “Tudi sam sem hotel pri 19, 20 letih nehati igrati, ker sem na nek način obupal. Bil sem po celi Evropi, pri velikih klubih na preizkušnjah, pa so vsi rekli: ‘Ja, nekaj ima, samo ni to to,'” se je spominjal Kramer.
Odločil se je odigrati še sezono v tretji slovenski ligi. Nasul je skoraj 30 zadetkov, sledil je preskok v prvo ligo k Aluminiju in vera, da bi lahko nogomet vendarle postal precej več kot zgolj hobi.
V Wolfsburgu je treniral z Osimhenom, Gomezom in Origijem
Naslednji korak je bil ogromen. Iz Kidričevega ga je pot odpeljala v nemški Wolfsburg. Kramer priznava, da je bil preskok iz slovenskega okolja v Nemčijo zanj pozitiven šok. Sprva treningom fizično skoraj ni mogel slediti, okoli njega pa so bili nogometaši, katerih imena danes pozna ves nogometni svet – Mario Gomez, Divock Origi in Victor Osimhen.
Prav zgodba slednjega je Kramerju ostala še posebej v spominu. Nigerijec je kasneje postal eden najbolj cenjenih napadalcev na svetu, njegov takratni soigralec pa takšnega razvoja ni pričakoval.
“Bil je edini igralec, za katerega sem rekel, da mogoče ne bo nikoli naredil nogometne kariere. Od takrat naprej za nobenega igralca več ne rečem, da je slab,” je v smehu priznal Kramer.
Na treningih je pri Osimhenu sicer videl izjemno hitrost, precej manj pa končnega učinka. Prav njegov razvoj ga je naučil, kako hitro se lahko nogometna pot spremeni.
Sin in naslov prvaka v razmaku nekaj ur
Po Nemčiji ga je pot odpeljala v Švico, kjer je z Zürichom postal državni prvak. Čeprav je v karieri doživel številne velike trenutke, ima prav dan osvojitve naslova posebno mesto. Razlog ni bil le nogomet.
“To je bil najlepši dan v mojem življenju, ker se mi je na isti dan rodil sin. 12 ali 15 ur zatem sem postal še švicarski prvak,” je razkril.
Za nameček je Zürich naslov potrdil na gostovanju pri velikem rivalu Baslu. Klub je na prvenstveno lovoriko čakal 13 let, ob vrnitvi v Zürich pa je nogometaše pričakalo več deset tisoč ljudi. Avtobus je skozi množico do prizorišča slavja potreboval več ur.
V Varšavi se je prvič srečal tudi z depresijo
Če je bila Švica eno najlepših obdobij njegove kariere, pa mu je Poljska pokazala precej temnejšo plat profesionalnega športa.
V varšavsko Legio je prišel kot velika okrepitev, nato pa so se začele težave s poškodbo. Namesto nogometne evforije je sledila dolga odsotnost, ob njej pa dvomi in psihične težave.
“Takrat sem se prvič sam sebe ujel v depresiji. Hvala bogu, da sem imel ob sebi ženo, ki mi je pri tem pomagala. Ko si toliko časa oddaljen od igrišč, začneš dvomiti, glava začne delati,” je odkrito spregovoril Kramer.
Tik pred evropskim prvenstvom si je nato zlomil še kost in ostal brez možnosti, da bi uresničil otroške sanje ter Slovenijo zastopal na velikem tekmovanju.
Toda sledila je nova vrnitev. Dobre predstave in zadetki so ga pripeljali do Turčije, kjer je v Konyi našel okolje, v katerem se je počutil izjemno dobro.
Lastna pesem in posebna obravnava na vsakem koraku
Turško nogometno fanatičnost je težko primerjati z večino evropskih okolij. Kramer jo je občutil na lastni koži.
Ko si je lase pobarval rožnato, so mu začeli slediti tudi najmlajši navijači. Kasneje je postal “Pink Panther”, turški glasbenik pa mu je posvetil celo pesem.
Še bolj nazoren je njegov opis povsem običajnega dneva v Konyi. V trgovini so zanj odprli dodatno blagajno, ljudje so prekinjali delo, da bi se fotografirali z njim, na cesti pa so vozniki zaradi fotografije zapuščali avtomobile in ustavljali promet.
“Res ti dajo občutek, da si zanje zvezda. Prvič sem se počutil tako. Tam sem našel nek svoj drugi dom zunaj Slovenije,” je pripovedoval.
Toda ista strast ima tudi drugo stran. Potrpežljivosti je malo, pritisk je ogromen, s tribun pa na igrišče občasno letijo kovanci in vžigalniki. Kramerja je nekaj predmetov tudi zadelo. A sam pravi, da pod pritiskom pogosto celo bolje deluje.
Ob Ronaldu je imel občutek, da se je vse ustavilo
Kratka postaja v Savdski Arabiji mu je ponudila še eno izkušnjo, ki je verjetno ne bo pozabil nikoli – tekmo proti Cristianu Ronaldu.
View this post on Instagram
“V nekaterih trenutkih sem samo užival in ga občudoval. Vsakič, ko se je dotaknil žoge, je vse utihnilo. Slišal si samo bliskavice fotoaparatov in zdelo se je, kot da gre vse v počasnem posnetku,” je opisal izkušnjo.
Po tekmi je portugalskega superzvezdnika prosil tudi za skupno fotografijo, med tekmo pa ga je presenetila predvsem Ronaldova sproščenost. Kramer pravi, da je bilo pri njem mogoče videti nekaj, kar morda najbolje pojasni dolgoživost njegove kariere – vsak zadetek je proslavil, kot da bi bil prvi.
O Celju je govoril še preden je postal grof
Posebej zanimiv del pogovora z današnje perspektive predstavlja Kramerjev pogled na NK Celje. Podcast je bil namreč posnet še preden je sam postal član celjskega prvoligaša.
Že takrat je ocenil, da je Celje trenutno najboljši klub v Sloveniji, pohvalil sistem dela, organiziranost, vlaganje v klub in evropske nastope. Izpostavil je, da Celjani na mednarodnem prizorišču niso več ekipa, ki bi proti večjim tekmecem avtomatično nastopala v podrejeni vlogi.
Z ženo rešujeta zapuščene pse
Čeprav je večino pogovora razumljivo zaznamoval nogomet, je eno najmočnejših zgodb Kramer pustil za konec.
Z ženo Anejo sta velika ljubitelja psov in sta se v Turčiji lotila reševanja zapuščenih živali. V Slovenijo sta jih pripeljala že več, jim poiskala nove domove, njuna želja pa je vzpostaviti tudi prostor, kjer bi lahko za živali skrbeli bolj organizirano.
View this post on Instagram
Kramer o življenju po igralski karieri za zdaj še ne razmišlja preveč dokončno. Vidi se v nogometu, vendar ne nujno na mestu glavnega trenerja. Bolj ga zanimajo delo športnega direktorja, akademije in razvoj mladih.
Predvsem bi jim rad ponudil nekaj, kar je skozi svojo dolgo in razgibano pot pogosto pogrešal sam – nekoga, s katerim se lahko najprej pogovorijo.
