Švedska. Estonija. Dva poraza. Dovolj, da slovenski športni internet za nekaj dni pozabi na prestope v ligi NBA, Tour de France in vremensko napoved za podaljšan vikend.
Košarkarska reprezentanca je ponovno postala nacionalni projekt. Ali pa nacionalni problem. Odvisno, na kateri strani komentarjev na Facebooku ste se znašli.
Priznam, tudi mene poraza bolita. Ne toliko zaradi rezultata, kot zaradi občutka nemoči. Občutka, da smo proti reprezentancama, ki smo ju še pred kratkim imeli za inferiorne, izgledali šibki. Ne iščem krivca. Niti ga nimam namena iskati. Bolj me zanima, kaj nam ti dve tekmi pravzaprav sporočata.
Ko iščemo krivce, ponavadi navedemo naslednje. Trener. Obramba. Met za tri točke. Omić. Mladi igralci. Kdorkoli je že kriv za ta dva poraza, niti ni pomembno. Sam pa sem med spremljanjem tekem razmišljal o nečem drugem. Kdaj je igranje za slovensko košarkarsko reprezentanco postalo breme? Kaj vpliva na to odločitev? To ni obveznost. Gre se za čast.
Igranje za slovensko reprezentanco ne prinaša nikakršnih finančnih benefitov, kot to velja v večjih in močnejših državah. Je nekaj, o čemer kot otrok sanjaš na domačem dvorišču. Le najboljši iz države imajo možnost sprejemati to odločitev – igrati v slovenskem dresu ali ne. To je nekaj, kar si prigaraš in priigraš.
Koliko reprezentanci koristimo Jaxson Hayes, jaz in Damjan Murko
Sloveniji že nekaj časa primanjkuje centrov. Visokih igralcev. To ni nobena skrivnost. Še manj presenečenje. V zadnjih letih smo se zato odločili za rešitev, ki jo košarka pozna že dolgo – naturalizacijo. Prvi je bil Josh Nebo. Drugi pa novopečeni ‘vencl, Jaxson Hayes. Nebo je imel priimek skoraj usojen za slovenskega centra. Nebo je meja, pravijo. No, v našem primeru je bilo nebo očitno zapisano narazen. Josha ne bo. Hayes pa je pred dnevi uradno že imel urejene papirje in bi lahko zaigral za Slovenijo. Pa ni. In po izjavah vodstva reprezentance se zdi, da ga bomo gledali zgolj takrat, ko bo v slovenskem dresu igral tudi Luka Dončić.
Če Hayes ne igra, je v mojih očeh za reprezentanco enako koristen kot jaz. Ali pa Damjan Murko. Nihče od nas treh minuli vikend ni dosegel niti ene točke. Razlika je le v tem, da imata Hayes in Murko precej boljšo košarkarsko oziroma glasbeno kariero od mene. Imamo pa vsi trije slovenski potni list!
To ni kritika Hayesa. Če sem iskren, ga razumem. Zakaj bi čutil pripadnost državi, v kateri ni odraščal? Vprašanje če je v njej sploh bil več kot nekaj dni? Zakaj bi mu slovenski grb pomenil isto kot igralcu, ki je prvi koš zadel na asfaltu pred osnovno šolo v Rogaški Slatini, Domžalah ali Kopru? Državljanstvo se lahko uredi administrativno. Pripadnosti pa ne izda upravna enota.
Nikogar ne obsojam. Še najmanj igralce. Kot košarkar vem, kako izgleda sezona. Vem, kako izgleda igrati poškodovan. Vem, kaj pomeni, ko ti pogodba za naslednjo sezono visi nad glavo. Telo si zapomni vsak trening, kolena vsako pristajanje, glava pa vsak stresen trenutek sezone. Še posebej danes, ko košarkar ni več samo športnik, ampak tudi investicija. Kluba. Agenta. Sponzorjev. Včasih tudi samega sebe. Razumem vse razloge.
Potni list je dokument. Reprezentančni dres pa je čast. Goran Dragić in Luka Dončić sta skupaj s soigralci reprezentančno zgodbo dvignila višje, kot si je slovenska košarka kadarkoli upala sanjati. Slovenija je dosegla novo stopnjo spoštovanja v svetu košarke. Morda nevzdržno visoko glede velikost naše zelene dežele. A zasluženo. Z znojem in krvjo. S povezanostjo. Z borbenostjo. Največji slovenski športni dosežek.
Pravljičnih 9 let kasneje pa se zdimo bolj razbiti kot smo to bili pred naslovom evropskih prvakov. V slogi je moč…
