Pred dobrimi devetimi leti se je zgodilo nekaj, česar nihče na svetu ne bi štel med realistične cilje. Finale evropskega prvenstva v Carigradu, 17. september 2017. Dan zdaj znan tudi kot “Praznik slovenske košarke”.
Tekma se konča in Slovenija slavi proti Srbiji z rezultatom 93:85. Slovenija je evropski prvak v košarki. Devet tekem, devet zmag, brez enega samega spodrsljaja skozi celotno prvenstvo.
Ekipa, ki je v Igorju Kokoškovu imela trenerja z NBA izkušnjami. Gorana Dragića, zvezdnika NBA lige na vrhuncu svoje košarkarske kariere. Takrat še “baby” Luko Dončića. Ob njem v Real Madridu in tudi reprezentančnem dresu pa še izkušen naturaliziran košarkar z NBA renomejem, Anthony Randolph. Tonček po slovensko.
Ampak to so le najbolj bleščeči delčki mozaika, ki še ne tvorijo celote. Rahlo neumestno, a nič manj resnično – tudi sam sem bil na širšem spisku te reprezentance. Na to sem ponosen.
Presenečenje
Slovenija pred letom 2017 še ni imela kolajne na velikih tekmovanjih v košarki. Desetletja smo trkali na vrata, občasno prišli do četrtfinala ali polfinala, potem pa se vrnili domov brez pravega odmeva. Zato nas nihče zares ni pričakoval med favoriti, vsaj ne tistimi ožjimi (Srbija, Španija, Francija, Grčija).
Niso pa bila nizka pričakovanja tista skrita začimba, zaradi katerih smo zmagovali. Zmagovala je konkretna svoboda, ki jo je bilo čutiti v naši igri. Hierarhija je bila jasna, vendar nikakor očitna. Izkoriščale so se prednosti, skrivale slabosti.
Kokoškov
Igor Kokoškov je pripeljal filozofijo prostora in tempa (pace and space), ki takrat v evropski košarki še ni bila standard. Večina reprezentanc je še vedno igrala počasnejšo, pozicijsko košarko, kjer je vsak igralec čakal na svoj strogo določen kvadratni meter.
Kokoškov je želel veliko gibanja, veliko metov, obrambo, ki ni služila zgolj temu, da ustavi nasprotnika, ampak temu, da takoj sproži naš protinapad. Bolj kot na strog sistem je stavil na inteligenco igralcev, da sami prepoznajo, kdaj je pravi trenutek za met in kdaj za dodatno podajo.
Tonček
Slovenija je majhna država, ki po naravi stvari redko proizvede visokega, atletsko eksplozivnega igralca, ki je zmožen igre tako pod obroči, kot tudi zunaj črte za tri točke. Anthony Randolph, naturaliziran Američan, je zapolnil ravno to vrzel. Mobilnost in atleticizem, ki je manjkala.
Poteza strokovnega štaba in vodilnih mož na KZS-ju takrat, z Rašo Nesterovićem na čelu. Z adicijo Tončka se je naša reprezentanca okrepila na poziciji štirke in zakrpala vse morebitne luknje v postavi.
Popolno prekrivanje dveh generacij
Goran Dragić je bil pri 31 letih izkušen lider ekipe. S statusom zvezdnika v NBA ligi in avtoriteto v slačilnici, ki si jo je priboril kot gladiator v areni. Ob njem je mladi Luka Dončić vstopal na prvenstvo brez pritiska, da nosi ekipo na svojih plečih.
Seveda pa je čudežni deček že takrat bil dovolj drzen, da si je prislužil mesto v najboljši peterki turnirja. Vmes je bila cela vrsta igralcev, ki so znali stopiti naprej, ko je bilo treba. Prepelič je v finalu dosegel 21 točk. Vedno boljši pod pritiskom. Vidmar, Blažič, Murić, Nikolić, Rebec – vsak izmed njih je nosil svoj del bremena.
Ekipa ni bila sestavljena kot film s Tom Cruisom in množico statistov v ozadju. Bolj je spominjala na film Oceanovih 12. Vsi skupaj so tvorili popoln vihar in ukradli zlato.
Kemija
Morda najbolj podcenjen del zgodbe. Pred Eurobasketom so se v ekipi pojavljale težave s povezanostjo, o katerih takrat nismo brali na naslovnicah. Na pripravljalnem turnirju v Izraelu, ki se odvijal tik pred prvenstvom, so naši igrali porazno. Kot omenjajo v dokumentarnem filmu 2017, pa je po teh razkolih nastopila magična noč.
Javnost seveda nikoli ne bo izvedela, kaj točno se je zgodilo. Karkoli je že bilo, uspelo je povezati celo reprezentanco. Kar je krasilo to ekipo, je sposobnost prepoznavanja in jih reševanja težav, še preden je bilo prepozno. V slogi je moč.
Zaključek
Vsi dogodki in vključene osebe, vse to je unikat tistega trenutka. Zato je morda napačno vprašanje “Kdaj bomo spet v takšni postavi?”. Bolje se je vprašati “Kako se spet povzpeti do vrha ledene gore?”
In tu se najde razlog za optimizem. Letošnje leto so mlajše reprezentance pokazale, da seme iz Carigrada še vedno kali. Naša U20 selekcija je postala evropski prvak v Stožicah, s prepričljivo zmago nad Srbijo, U18 pa je slavila v italijanskem Trentu, celo na račun domačih.
To niso posamezniki, ki čakajo na novega Dragića ali klon Luke. To je nov rod igralcev, ki kroji svojo lastno zgodbo. Naša naloga danes ni čakati na ponovitev čudeža. Je zgraditi pogoje, v katerih čudeži spet postanejo mogoči.
