Če bi hoteli naslov celjskih nogometašev razložiti na hitro, bi lahko rekli: tretjič prvaki, pet krogov pred koncem, zasluženo. A to bi bila bližnjica. In ta sezona Celja si bližnjic ne zasluži.
Celjska ekipa ni razpadla. V slovenskem nogometu se naslovi pogosto odločajo v trenutkih šibkosti. Ne takrat, ko si najboljši, temveč takrat, ko drugi popustijo. Celje pa je letos preživelo lastne slabosti in prav zato je danes prvak.
Nogometaši Celja so spisali novo poglavje klubske zgodovine. Z zmago v Murski Soboti so si pet krogov pred koncem zagotovili tretji naslov državnih prvakov. Celjani so uspeh gradili skozi celotno sezono, z menjavami na klopi, ključnimi zmagami proti neposrednim tekmecem in vse bolj trdno igro v zaključku prvenstva.
V sezoni, ki je ponujala vse, od evforije do dvomov, so Celjani našli nekaj, kar v slovenskem nogometu pogosto odloča – stabilnost. Spomnimo se besed, ko je trener Olimpije Federico Bessone samozavestno napovedal, da bo prvaka odločil večni derbi: “Zmagovalec na večnem derbiju bo na koncu prvak. To je moje mnenje.”
A Celje te logike ni sprejelo, razplet pa je ponudil drugačno zgodbo. Izjava Bessoneja se ni postarala najbolje. Naslova nista osvojila Olimpija ali Maribor, prvaki so postali Celjani.
“Mislim, da smo več kot očitno pokazali našo kvaliteto. Takšne izjave morajo biti podprte z igro na terenu. Na zadnji medsebojni tekmi smo pokazali razliko v kvaliteti med Olimpijo in Celjem, nesporno smo boljša ekipa. Nesmiselno je preveč govoriti v medijih, nato pa zatajiti na terenu,” je bil jasen celjski kapetan Žan Karničnik.
To sezono Celja lahko razdelimo na tri poglavja: ideja, dvom in stabilnost. Albert Riera je postavil temelje z jasno identiteto, napadalno drznostjo in prepoznavno igro. Po njegovem odhodu je sledilo obdobje negotovosti pod vodstvom Ivana Majevskega, v katerem bi marsikatera ekipa zdrsnila, potem pa je prišel Vitor Campelos.
Sedem tekem, sedem zmag. Pod Portugalcem je obramba postala trdnejša in bolj zanesljiva, igra bolj disciplinirana, ekipa pa je začela igrati kot en organizem. Campelos ni izumil Celja na novo, temveč ga je uredil.
“V moštvo smo vnesli energijo, trdo delo in organiziranost. Glavne zvezde so vedno igralci, ki zaupajo našim idejam,” pravi Campelos.
Vsaka šampionska sezona ima trenutek, ko se prevesi. Za Celje je bila to tekma v Kopru. Gostovanje, kjer bi poraz odprl vrata dvomu in bi se prvenstvo znova odprlo. Koprčani bi se lahko približali le na dve točki, a Celjani so zmagali. Svit Sešlar je ob tem poudaril, da v moštvu nikoli prav zares niso dvomili v končni uspeh, tudi pred tekmo na Primorskem ne.
In od takrat niso več popuščali. Premagali so Primorje, Maribor, Radomlje, Olimpijo in v nedeljo še Muro. Če bi se zgodba končala tukaj, bi bila že velika. Pa se ni. Isti vikend sta naslov slavila tudi RK Celje Pivovarna Laško in ŽKK Cinkarna Celje. Oboji sredi Ljubljane.
Rokometaši so v Tivoliju prišli do 23. pokalnega naslova, ko so na poti do lovorike premagali tako Slovan, ki ga vodi Uroš Zorman, kot tudi Trimo Branka Tamšeta. Košarkarice pa so v Ježici potrdile 22. državni naslov z zmago proti Iliriji.
Tri lovorike, trije različni športi. Vse tri pa je povezoval zdaj že značilni napev: “Ka jim delamo.”
Tri zgodbe v enem vikendu, kar ni več naključje in ne presenečenje. Celje se kaže kot okolje, kjer se zmaga pričakuje. Sistem, ki postavlja standarde ostalim. In to je morda največja zmaga te sezone.
