Dr. Tone Kregar: Kot vse vojne, je tudi ta prinesla ljudem ogromno gorja. Kot vselej pa so tudi tukaj nekateri trpeli bolj, drugi manj.«

16. 04. 2021 06:12

Na začetku aprila smo obeležili osemdeset let od napada Nemčije na Jugoslavijo in s tem začetka druge svetovne vojne na naših tleh. Vojna, ki se je sicer pričela že leta 1939 z nemškim napadom na Poljsko, velja za najobsežnejši oboroženi spopad v zgodovini človeštva. V svetu je terjala 60 milijonov življenj, na naših tleh je v vojni in neposredno po njej umrlo 94.000 prebivalcev, še višje je število izgnanih, mučenih in prisilno mobiliziranih v okupatorjeve vojaške enote.

Vojna ni prizanašala niti Celju. 11. aprila 1941 so nemške enote vkorakale v mesto in takoj po okupaciji pričele z raznarodovalno politiko. Cilj te je bil, da Spodnještajerska dežela, kamor je sodilo Celje, postane spet nemška. Izgon narodno najbolj zavednih Slovencev in protinacistov, prepoved slovenskega jezika, šolstva, kulture, brutalno nasilje nad udeleženci odporniškega gibanja in njihovimi družinami so zaznamovali tudi vojno dogajanje na Celjskem.

O nemški okupaciji Celja in njenih posledicah smo se pogovarjali z enem vodilnih poznavalcev obdobja druge svetovne vojne na Celjskem dr. Tonetom Kregarjem, direktorjem Muzeja novejše zgodovine Celje, kjer obletnico začetka druge svetovne vojne na slovenskih tleh prav zdaj obeležujejo z gostujočo razstavo »Fotoaparat in vojna«.

 

April 1941 je kakor v kronologij mnogih krajev tedanje Spodnje Štajerske dežele tudi v Celju zapisan s temnimi črkami, saj so se vrstile nemške okupacije naših krajev. Kako se je odvijala okupacija Celja in kako so bili na to pripravljeni Celjani?

Čeprav tudi danes marsikomu ni lahko, pa aktualne pandemije nikakor ne gre primerjati, kaj šele enačiti z vojnimi razmerami,” pravi dr. Tone Kregar, ko ga povprašamo o današnji situaciji.

Slutnja vojne in okupacije ter z njo povezana negotovost je že dlje časa visela v zraku. Nekateri  so se je veselili, drugi bali, odvisno pač od njihove narodne pripadnosti in zavesti oz. odnosa do Nemcev in nacizma. 6. aprila so sile osi napadle kraljevino Jugoslavijo, vojaška obramba je bila šibka in že čez nekaj dni, na veliki petek, 11. aprila, so nemške enote zmagoslavne vkorakale v Celje, vodstvo občine pa jim je šlo naproti in mirno predalo oblast v mestu.  Kaj drugega jim pravzaprav niti ni preostalo.

Na celjskih ulicah je okupatorsko vojsko pričakala množica ljudi. V prvih vrstah so bili seveda domači Nemci in nemško čuteči Slovenci, ki so pozdravljali prihod »osvoboditeljev« ali pri okupaciji in prevzemu oblasti celo sodelovali. Nasploh si je veliko preprostega slovenskega prebivalstva, kot tudi marsikdo izmed Nemcev, vsi seveda niso bili zagrizeni nacisti, obetalo novo državno ureditev z večjim redom in boljšim življenjem, nekakšno obnovo Avstro-Ogrske, na katero so imeli zlasti starejši kar lep spomin. Tudi zato so bili mnogi kmalu razočarani in so svoj odnos do okupatorja postopoma spremenili.

Kako je na sam potek dogodkov in organizacijo uporniških gibanj vplivalo dejstvo, da je bilo tedaj v Celju veliko lastnikov tovarn Nemcev?

Nemška manjšina v Celju je bila gospodarsko izredno močna in posledično tudi vplivna. Njena krovna organizacija, t.i. Kulturbund je v svoje vrste spretno privabljala številne Slovence, ki so vanjo vstopali iz pragmatičnih razlogov oz. so podlegli nemško- nacistični propagandi. Pri marsikom je bila narodna zavest zelo šibka, spoštovanje in občudovanje Nemcev močno zakoreninjeno, Jugoslavija pa zaradi slabih socialnih, gospodarskih in političnih razmer dokaj nepriljubljena. Mnogi so na Hitlerja gledali kot na rešitelja ter odkrito simpatizirali in sodelovali z okupatorji. V takšnih razmerah je bilo seveda še težje organizirati upor.

V Celju je tedaj živelo 18.000 prebivalcev, celjsko okrožje, ki je obsegalo ozemlje vse do Slovenj Gradca, Laškega in Gornjega grada in Šmarja pri Jelšah pa je štelo okoli 150.000 prebivalcev. Kaj se je dogajalo s tem prebivalstvom in kako je nova ideologija o »nemški deželi« posegla v najintimnejšo sfero njihovega vsakdana?

Mobilizirani na železniški postaji, 23.julij 1942

Nacistični upravni in policijski aparat je na podlagi pripravljenih načrtov in smernic takoj začel izvajati raznarodovalne ukrepe (prepoved slovenskega jezika, šolstva in kulture, rasne preglede, aretacije, zaplembe premoženja …), katerih osnovni namen je bil popolna germanizacija in nacifikacija dežele ter njenega prebivalstva. Spodnjo Štajersko so Nemci namreč smatrali za svojo, se pravi zgodovinsko in kulturno nemško deželo, in jo želeli čim prej tudi formalno vključiti v Tretji rajh.

 

Ponemčevanje oz. vzgoja prebivalstva v nemško-nacističnem duhu se je zato pričela že tako rekoč v zibelki, preko vrtcev in šol, do vseh ostalih oblik tako javnega kot zasebnega življenja, za kar je skrbela krovna organizacija Štajerska domovinska zveza (Steirischer Heimatbund). Njen zvezni vodja Franz Steindl je npr. večkrat izjavil, da je Spodnještajerce potrebno čim prej naučiti ne le nemško brati, pisati in govoriti, temveč nemško tudi razmišljati.

Vzpostavitev nove ureditve, katere cilj je bil, kakor je Hitler dejal, »narediti to deželo spet nemško«, ni prizanašala nobenemu sloju, sploh pa ne »intelektualcem«, ki so bili nasprotniki Nemcev in nacizma. Kako je okupator obračunal z njimi?

Temeljni načrt za uničenje slovenskega naroda kot etnične enote je, ob nemški kolonizaciji ter popolnem ponemčenju preostalih Slovencev, predvideval predvsem izgon narodno najbolj zavednih Slovencev in protinacistov, zlasti izobražencev, duhovnikov in drugih kulturno in gospodarsko trdnejših slojev slovenske družbe, kot tudi vseh tistih, ki so se na Štajersko priselili po prvi svetovni vojni, predvsem iz Primorske. Zato je bilo že v prvem mesecu okupacije v Celju aretiranih približno 300, v okolici pa 250 oseb.  Aretirance iz Celja in drugih bližnjih krajev so najprej zaprli v celjsko mestno kasarno in kapucinski samostan, nato pa jih večje število preselili v Celjski zapor oz. Stari pisker, kamor so zapirali tudi aretirance iz drugih krajev celjskega okrožja. Večina zapornikov je bila med junijem in septembrom 1941 skupaj z družinami (samo iz Celja več kot 1.200 ljudi) izseljena v Srbijo in na Hrvaško, njihovo premoženje pa je bilo zaplenjeno.

Zloglasni Stari pisker, nekdanji zapor, kamor so že ob začetku vojne in nato skozi celotno štiriletno obdobje zapirali nasprotnike novega režima, je bil eno izmed jeder izvajanja nacističnega in fašističnega režima. Bi lahko rekli, da je bil režim v Starem piskru podoben tistim, ki so jih vzpostavili v koncentracijskih in uničevalnih taboriščih? Kaj ta prostor predstavlja v slovenski in celjski zgodovini?

Kot rečeno je bil ta zapor najprej namenjen aretiranim in za izgon predvidenim zavednim Slovencem. Posledično z odporom se je že v drugi polovici leta 1941, še posebej spomladi in poleti 1942,  začel polniti s pripadniki in sodelavci narodnoosvobodilnega gibanja. Ob njihovem zasliševanju in mučenju je okupator na dvorišču zaporov izvajal množične likvidacije zapornikov. Od 4. septembra 1941 pa do 15. avgusta 1942 je bilo v skupaj šestih streljanjih brez kakršnekoli obsodbe pobitih 374 ljudi, od tega 325 moških in 49 žensk. Samo 22. julija 1942 je pod puškinimi cevmi omahnilo sto ljudi, za katere se je uveljavil naziv talci.

Starega piskra sicer ni mogoče primerjati z uničevalnimi taborišči, kot je bil npr. Auschwitz, je bil pa nedvomno osrednja nacistična mučilnica in morišče slovenskih rodoljubov na Celjskem in zato še danes ostaja simbolen prostor spomina na nacistično nasilje in okupacijo nasploh.

Črne zgodbe so se pisale tudi v poslopju današnje I. osnovne šole, kjer je takrat deloval zbirni center za deportiranje za deželo Spodnje Štajersko. V njem je okupator materam partizanskih družin nasilno odvzemal otroke in jih pošiljal v taborišča za prevzgajanje, tako da jih potem tudi po koncu vojne ni izvedelo za sovjo pravo identiteto. Zgodovinarji ste razkrili nekaj takšnih zgodb, niste pa uspeli priti do številke, koliko otrok je bilo na tak način odpeljanih in podvrženih raznarodovalnim prijemom. Se še ukvarjate s to tematiko?

Aretirane družine v Celju, Foto: Muzej novejše zgodvine Celje

Res je. Brutalno nacistično nasilje ni prizadelo le aktivnih udeležencev odporniškega gibanja (ujetih partizanov, aktivistov in simpatizerjev Osvobodilne fronte), temveč tudi člane njihovih družin. Z represalijami nad njimi so Nemci skušali ustrahovati prebivalstvo in ga prisiliti k pokorščini. Največja akcija izseljevanja partizanskih družin in družin ustreljenih talcev je avgusta 1942 zajela vso slovensko Štajersko, osrednja baza za aretirane pa je bila celjska okoliška šola, kjer so jih razdelili po spolu in starosti. Odrasle so nato večinoma deportirali v koncentracijska in uničevalna taborišča, zlasti Auschwitz, odkoder se jih večina ni nikoli več vrnila, več kot šesto petdeset otrok, iztrganih iz naročja mater, pa so rasno pregledali in jih odpeljali v otroška taborišča po Avstriji in Nemčiji. Tam so jih vzgajali v nemškem in nacističnem duhu, mnoge med njimi pa so posvojile nemške družine. Njihovo natančno evidenco vodi Društvo taboriščnikov – ukradenih otrok, čeprav dejansko število nikoli ne bo znano, saj se je za mnogimi posvojenimi izbrisala vsaka sled.

Odličen dokumentarec o tej temi je pred nekaj leti posnela režiserka Maja Weiss, ki pravkar pripravlja še en film, ki bi podrobneje predstavil nekaj konkretnih, sila zanimivih in pretresljivih usod. Naš muzej pri tem pomaga in sodeluje po svojih močeh. Med drugim smo na I. Osnovni šoli pripravili stalno razstavo, ob omenjenem filmu pa tudi manjšo potujočo razstavo, ki je gostovala v številnih krajih doma in na tujem. Upam, da se bo na sodoben in celovit način te problematike lotil tudi še kakšen zgodovinar.

Je pa zaslediti med celjskimi interniranci tudi svetle zgodbe, saj so se kljub težkim razmeram znali povezati, kajne?

V vsaki vojni pridejo na plan tako najslabše kot najboljše človekove plati, odvisno pač od posameznika in primera. Solidarnost, tovarištvo in ohranjanje upanja so v takšnih razmerah še posebej dragoceni. V Starem piskru in Kapucinskem samostanu zaprti Slovenci so tako leta 1941 izdajali ilegalni humoristični list, v Srbijo izgnani Slovenci so organizirali skupne kuhinje,  tudi v koncentracijskih taboriščih, v najbolj nečloveških pogojih, so ljudje pomagali drug drugemu in marsikdo je prav zato ubežal gotovi smrti.

Če se vrnemo še v samo Celje in življenje v njem med drugo svetovno vojno. Kako je izgledalo običajno življenje, so otroci lahko hodili v šole, je prebivalstvo lahko obiskovalo kulturne ustanove, se družilo na prireditvah, obiskalo izlete? Kako je teklo društveno in družabno življenje med vojno?

Življenje v mestu je kljub vojni in bližini spopadov potekalo dokaj običajno in relativno mirno. Otroci so hodili v šole, seveda nemške, vrstile so se tudi kulturne, športne in družabne prireditve, ki jih je organizirala Štajerska domovinska zveza in so imele prvenstveno politično- propagandni namen. Posebna vloga v javnem življenju je pripadla organizaciji Nemška mladina, v katero so bili obvezno včlanjeni fantje in dekleta med desetim in osemnajstim oz. enaindvajsetim letom.

Bolj kot se je bližal nemški poraz in konec vojne, manj je bilo tovrstnih dejavnosti ter odzivnosti prebivalstva. Zaradi nevarnosti bombnih napadov je tudi pouk potekal vse bolj okrnjeno, srednješolce pa so oblasti zaposlili pri kopanju obrambnih jarkov in drugih prisilnih delih.

Celje med vojno sprva ni imelo strateško tako zelo pomembne vloge za vojaške cilje, a je bilo mesto vseeno tarča silovitih bombnih napadov vse do konca vojne. Zakaj se je na Celje zvrstilo toliko zavezniških bombardiranj in kako se je po tem podoba mesta spremenila?

Čeprav Celje strateško ni sodilo med najpomembnejše vojaške cilje, se mu zlasti zaradi njegove lege ob železniški progi Maribor–Zidani Most, ni uspelo izogniti zračnim napadom zavezniškega letalstva.  Prvič so zavezniki na mesto odvrgli bombe februarja 1944, od jeseni tega leta do pomladi 1945 pa je Celje postalo tarča sistematičnih bombardiranj. Najhuje je bilo 14. februarja 1945, ko so zavezniški bombniki ob napadu na železniško postajo s srednje velikimi rušilnimi bombami zasuli središče mesta, popolnoma uničili 22 in poškodovali še več kot 100 stanovanjskih stavb. Skupno 38 letalskih napadov je ob precejšnji materialni škodi zahtevalo vsaj 83 žrtev, v veliki večini civilistov, tudi otrok.

Po zadnjih raziskavah je med vojno in neposredno po njej (v povojnih pobojih) umrlo skoraj 9% Celjanov, kar je višje od spodnještajerskega povprečja.

Kakšna pa je bila z zgodovinskega vidika škoda, ki jo je Celje utrpelo med drugo svetovno vojno?

Ob materialni škodi  je vojna zahtevala številne človeške žrtve. Po zadnjih raziskavah je med vojno in neposredno po njej (v povojnih pobojih) umrlo skoraj 9% Celjanov, kar je višje od spodnještajerskega povprečja. Umirali so tako  v nemški vojski, kamor so bili prisilno mobilizirani, kot v partizanih, taboriščih in drugje, največ žrtev pa je bilo med civilisti.  Zaradi povojnega maščevanja je iz Celja tako rekoč izginila nemška narodna skupnost oz. manjšina. Skoraj stoletje trajajoči mednacionalni spopad za primat v mestu se je s tem dokončno in tragično zaključil.

Skratka, kot vse vojne, je tudi ta prinesla ljudem ogromno gorja. Kot vselej pa so tudi tukaj nekateri trpeli bolj, drugi manj. Nekatere družine so jo odnesle razmeroma nepoškodovane, druge spet so utrpele nepredstavljive izgube. Tudi zato so se vojne travme čutile še desetletja po njej in so ponekod še vedno prisotne.

13. maja 1945 so v Celju praznovali osvoboditev. (foto: Muzej novejše zgodovine Celje)

Danes se vse vrsti okoli pandemije novega koronavirusa, ki je dobila svetovne razsežnosti in večkrat so na preizkušnji temeljne človekove pravice in svoboščine, pa tudi psihično stanje ljudi. Ljudje so v tistih časih hudih stisk znali potrpeti, zdržati, preživeti. Kaj pa njihovi (pra)vnuki – imajo v sebi to trdoživost, psihično stabilnost, zmožnost potrpeti, se čemu odreči za skupno dobro? 

Čeprav tudi danes marsikomu ni lahko, pa aktualne pandemije nikakor ne gre primerjati, kaj šele enačiti z vojnimi razmerami. Seveda so v teh desetletjih spremenile navade, vrednote in način življenja, a v svojem bistvu ljudje nismo bistveno drugačni. Zlasti mladi ljudje so med vojno morali dosti hitreje dozoreti in sprejemati usodne odločitve, tudi o življenju in smrti. Močno upam, da bo današnji generaciji to prizaneseno.

Sicer pa, dokler se človek ne znajde v ekstremni situaciji, težko ocenjuje, kaj zmore in česa je sposoben – tako v dobrem kot slabem.

Letošnje leto torej mineva v znamenju obletnic začetka druge svetovne vojne in okupatorjeve zasedbe slovenskega ozemlja.  Kako boste v Muzeju novejše zgodovine Celje obeležili te obletnice?

Razstavo vojnih fotografij so v Muzeju novejše zgodovine Celje postavili na prostem.

Osemdeseto obletnico začetka druge svetovne vojne na slovenskih tleh oz. okupacije obeležujemo z gostujočo razstavo Fotoaparat in vojna, ki prinaša izbor vojnih fotografij iz zbirk Muzeja novejše zgodovine Slovenije. Njim smo na razstavnih panojih pred muzejem dodali še nekaj podob druge svetovne vojne v Celju, ki jih je zabeležil celjski fotograf Josip Pelikan.

Obe razstavi sta že na ogled, izdali in založili pa smo tudi knjigo dr. Aleša Marđetka Trdnjava na jugu tretjega rajha: Celje med okupacijo 1941 – 1945, ki je primerna za vsakogar, ki bi o tem usodnem in prelomnem obdobju naše preteklosti želel izvedeti še kaj več.

 

Emilija Šterlek, foto: Muzej novejše zgodovine Celje

Naslovna fotografija: Prihod nemške vojske v Celje, 11. aprila 1941

Oznake: , , , ,
Vam je članek zanimiv? Delite ga s prijatelji:
X
163 queries in 0,814 seconds.