Celjski policist premagal enega najzahtevnejših ultramaratonov v Sloveniji

Petek je, 8. avgust 2025, ura je 21.50 in jaz stojim na štartu tekme »K24-100«. Misli mi nehote uidejo par let nazaj, ko sem prvič uspel premagati traso K24. Ko je bilo takratnih peklenskih muk konec sem si obljubil in vsem okoli sebe razložil, da se tega podviga ne lotim nikoli več. Ampak prav nikoli več. No… in danes po vseh teh velikih obljubah znova poln pričakovanj, ves evforičen in z jasnim ciljem, stojim na startu kraljevske tekme »K24-100«

Takoj po štartu teka proti mogočni gori Peci nas je pozdravila glasna publika ob progi. Vsi so ploskali in nas podpirali ter bili veseli. Popoln občutek. Po približno 4 km teka nas je pred vhodom v 6 km rudniški rov pričakal špalir bakel in prijaznih navijačev. Ob vstopu v rov mogočne gore sem občutili hlad rudniškega rova, ki me je spomnil na velenjski rudnik, kjer sem včasih delal kot rudar. In prav tako kot po koncu prvega pretečenega K24, sem si tudi ob zaključku dela v rudniku rekel, da me nikoli več ne bo premamil vstop v rudniško podzemlje. In glej ga zlomka, danes sem kar dvakrat prelomil sebi dani obljubi. Tek po rovu ni bil zahteven, osredotočil sem se na migetajoče se lučke, ki so se premikale pred mano in šest kilometrov je hitro minilo. Ob izstopu iz rova pa šok. Zunaj je bila savna in to dobesedno. Po parih vdihih vročega zraka sem se moral ustaviti.

Pot sem nato nadaljeval za četico svetilk in to naravnost v hrib mogočne gore, katere vrh na 2126 m se je videl v daljavi, v odsevu jasne noči. Ker sem bil še poln moči in navdiha sem preudarno nadaljeval pot proti vrhu, ki sem ga dosegel brez težav. Z vrha je sledil spust. Od začetka mi je bilo prav moteče, ko so sotekmovalci za menoj svetili z lučmi, ampak več kilometrov, ko je bilo za nami, manj nas je bilo tekmovalcev. Kar naenkrat sem ostal sam v temi, sredi mogočne narave in to v popolnoma jasni noči, ki jo je krasila polna luna. Občutek je bil nepopisen. Ko sem se vztrajno vzpenjal, sem po približno 35 km naletel na Nejca, s katerim sva se pričela pogovarjati o tem kdaj si bova lahko nalila vode, saj je bilo res peklensko vroče. Postojanke ni bilo od nikoder. Takrat sem se spomnil, da imam v svojem res malem nahrbtniku v kotu skrito malo pločevinko Coca Cole, ki za čuda še ni bila topla. Z Nejcem sva si jo razdelila in to je bilo je kot energija direktno v žilo. Po treh kilometrih sva pritekla na postojanko »tranzicijsko točko« okrepčevalnice na Grohatu, kjer smo se ponovno okrepčali, popili toplo juho, preoblekli v sveža oblačila in nadaljevali pot proti 2062 visoki Raduhi. Ob odhodu me je Nejc spomnil, da bi bilo dobro, da vzameva kapi sabo in sva jih, kar se je kasneje izkazalo kot res pravilna odločitev, saj je bila pot iz Raduhe – Koče na Loki do Smrekovca res pravi podvig. Polna je bila vzponov in klancev in ni in ni je bilo konec. Na vsakem klancu sem pričakujoče gledal proti vrhu in ga nato le dočakal. Vrh Smrekovca 1377 m, kjer sva z Nejcem srečala Marka, ki nama je namenil par lepih in spodbudnih besed in zaželel srečno ter varno pot.

Končno je sledil spust do koče na Smrekovcu. Nejca, ki se takrat ni počutil dobro, saj ga jo obšla slabost, sem spodbujal, da naj zdrži še približno 20 minut, do koče kjer si bo opomogel in res je bilo tako. Prišla sva do koče, jaz sem se takoj pognal proti pultu s hrano in pojedel 5 kosov najboljše pice na svetu. Nejc pa je moral nujno izpraznit želodec, saj mu je bilo preveč slabo. Jaz sem pojedel še ogromno lubenic in drugega sadja, oreščkov…skratka res sem si napolnil baterije. Me je pa že tam začelo močno boleti v desni meči. Bolečino sem skušal pregnati z masažno kremo. Takrat je do mene pristopil še sodelavec Matjaž, ki mi je izročil ampulo magnezija, za kar sem mu bil neizmerno hvaležen. Ker Nejca kar nekaj časa še ni bilo iz koče sem postajal že malo zaskrbljen in ko sem ga zagledal je zgledal res slabo. Bil je strahotno bled. Videl sem, da ni ok, zato sem stopil do prijazne prostovoljke iz ekipe K24, ki je pomagala pri razdeljevanju hrane in sem jo prosil, če mi lahko priskrbi pol »kozarčka« ali vsaj dva požirka domačega »žganja«. Žganja nisem mogel plačati, saj s sabo nisem imel denarja. In res je čez minuto prišla punca s pol kozarčka žganja, ki sem ga takoj odnesel Nejcu. On je bil najprej skeptičen, če mu bo žganje pomagalo, ampak mi je verjel, ko sem mu zatrdil, da mu bo po par požirkih zagotovo bolje. Res je bilo tako. Nato sva skupaj stekla po poti navzdol, proti Slemenu in odprti »razgreti Uršlji Gori« kjer se nama je pridružil še njegov sodelavec. Ko smo skupaj prisopihali na vrh 1699 visoke »Uršlje« nas je ponovno pričakala hladna pijača, lubenice in druga hrana. Pika na i je bil domač borovničev zavitek, ki ga dejansko obožujem. Tokrat je bil nepozabno dober. Kaj dober, odličen je bil. Ko mi je prijazna gospa zmasirala desno res hudo bolečo mečno mišico, sem iz žepa izvlekel telefon in naredil fotografijo nas treh. Ura je bila 13.24, kar pomeni, da smo bil na progi že 15 ur in 24 minut. Pred sabo smo imeli še samo spust iz Urške in skok na Žerjav, za katerega so vsi povedali da je hudo naporen.

Naivno sem si predstavljal, da bomo v dveh-treh urah na cilju, ampak je narava znova pokazala svojo moč in mejo spoštovanja, saj je bil spust iz Uršlje Gore za moje utrujene noge nečloveško mučen, boleč in ni ga bilo konca. Nejc si je opomogel in s svojim prijateljem stekel naprej, sam pa sem zaostajal in šepal za njima in si v mislih ponavljal, da ni več daleč, da zmorem. Pri sestopu z Uršlje me je počakal Nejc in povprašal, če bom jezen, če gre naprej. Rekel sem mu: »Nejc samo pojdi svoj tempo in vztrajaj, pridem za tabo«! Nejc in sodelavec sta se počasi oddaljevala od mene. Ko ju nisem več videl in ko sem ostal sam, me je prešinila misel, da mi morda ne bo uspelo. Ko sem ob cesti zagledal potok sem misel na neuspeh pregnal in pogledal, kje lahko najlažje stopim v mrzlo vodo, da bo čim nižja nabrežna, saj bi imel težave plezati navzgor. Uspelo mi je priti v potok in ko sem se ves polil z ledeno vodo iz potoka sem bil kot prerojen. Takrat je do mene pritekla tekmovalka Urška, s katero sva se začela pogovarjati in skupaj stekla mimo najbolj prijaznih občanov na svetu »Črnjnajov«, ki so imeli z vsakega dvorišča napeljano vodovodno cev s šobo, ki je pršila vodo na cesto in na razgretem soncu hladila nas tekače. Občani so nas glasno pozdravljali, ploskali in spodbujali. To so bili trenutki, ko sem pozabil na vso bolečino in napor. Z Urško sva se ustavila še pri zadnji okrepčevalnici in napolnila prazne bidone in želodce ter nadaljevala pot proti zloglasnemu »Žerjavu«, ki se je brutalno bohotil v soju razgretega sonca. Dobesedno peklensko je bilo. Za mano je bilo že 85 km in 5 000 višinskih metrov vzpona, vrha Žerjava pa kar ni in ni bilo. Bolj kot se je pot vzpenjala, bolj težke in boleče so bile noge. Urša mi je ves čas ponavljala, greva do konca, ni več daleč, morava priti do konca. Zadnja dva kilometra pred ciljem sem Urši rekel, naj me ne čaka, naj steče v cilj in to je tudi storila, sam pa sem nato res počasi tekel do cilja. Ko sem prestopil ciljno črto sem vedel, da sem zmagal zase. Da je bil to moja osebna zmaga nad samim seboj.

V cilju me je pričakal Rok, sošolec iz osnovne šole, s povito nogo. Plačal mi je pivo, ker je bilo to edino, kar sem si v tistem trenutku zaželel. Ko sem ga skušal popiti, se mi je zameglilo pred očmi, skoraj sem zgubil zavest in komaj sem se z obema rokama prijel za točilni pult, levo ramo pa naslonil na steber »Jurčka« in Roku dejal, naj ne zameri, ker od čiste izčrpanosti nisem bil sposoben popiti piva. Ko mi je Rok ponudil, da me pospremi do mojega vozila, parkiranega le okoli 150 metrov proč, sem se mu zahvalil, ker sem vedel, da moje telo tisti trenutek teh 150 m ne bi zmoglo. Čez dobrih 10 minut sem si opomogel, odšel do svojega vozila, in odšepal do hladnega tuša, ki me je nekako resetiral in poživel, kakor tudi porcija makaronov z mesom.

V tem času sem srečal več znancev, sodelavcev, prijateljev in vsi so me vabili naj pridem na zabavo, ki je bila organizirana v okviru prireditve K24 a žal enostavno nisem bil sposoben za druženje.

Niti toliko moči ni bilo v meni, da bi se z medaljo postavil ob cilj in se fotografiral.

Do sedaj je za mano en neuspešen K24, en uspešen K24 in uspešna tekma K24 – 100km. Ta tekma je bila moja največja želja in življenjski cilj. Dosegel sem ga in zmagal zase. Trase nebi zmogel brez pomoči in podpore Nejca in Urše, ter seveda podpore moje zlate žene Nataše in najinega zaklada – hčerke Kaje. Neizmerno pa sem hvaležen za vso podporo mojemu res pravemu prijatelju Jerneju.

Kot na trasi tekme K24, ko sem naključno srečal Nejca in Uršo, ki sta mi na tej poti veliko pomagala, je tudi nasploh v življenju tako. Življenje nam vedno v pravem trenutku na pot pripelje ljudi, ki jih tisti trenutek potrebujemo in nas odpelje v življenja drugih, ki potrebujejo našo pomoč. Kakor celo življenje učim svojo hčerko Kajo, da kar posejemo to žanjemo, se je pokazalo tudi na trasi K24.

Opraviti najbolj zahtevno pot K24 – 100km in skoraj 5800 višinskih metrov vzpona, ne pomeni da smo mi tisti, ki premagamo mogočne gore, ampak, da so se nam gore in narava poklonile, dovolile in omogočile, da smo varno prispeli na cilj. Naravi bom za to večno hvaležen.

Boštjan