S tem naslovom je bil na današnji dan pred 30 leti objavljen prispevek v Novem tedniku. Vabljeni k branju:
Alfred Nobel, ki se ga je v drugi polovici prejšnjega stoletja prijel naziv »najbogatejši potepuh sveta«, je na svet privekal v revščini. Rodil se je leta 1883 v Stockholmu, malo zatem, ko je njegov oče Emanuel, sicer uspešen tehnični izumitelj, popolnoma bankrotiral. Prva leta svojega življenja je preživel v rojstnem Stockholmu z materjo in dvema bratoma, saj se je obubožani oče odpravil s trebuhom za kruhom na Finsko in kmalu zatem še v Rusijo.
Ko je bil Alfred Nobel star devet let, se je družina pridružila očetu v St. Petersburgu, ta pa si je v Rusiji kmalu ustvaril lepo premoženje. Izumil je namreč morske in kopenske mine, ki jih je izdeloval v lastnih tovarnah, poleg tega pa je za rusko mornarico zgradil prvo vojno ladjo na parni pogon. Svojim sinovom je omogočil odlično izobrazbo. Zlasti Alfred, ki se je v mladosti moč no zanimal za angleško literaturo, je brez študija na univerzi postal odličen kemik. V 17. letu starosti se je odpravil na dvoletno študijsko popotovanje po Evropi in severni Ameriki. Že takrat je bil kozmopolit, in je teko če govoril pet jezikov: švedskega, ruskega, nemškega, angleškega in francoskega.
Na tem potovanju se je seznanil s tedaj slovečimi izumitelji. V Ameriki je spoznal slavnega inženirja švedskega rodu Johna Ericssona, v Parizu pa je srečal znanega italijanskega kemika Ascania Sobrera, ki je izumil nitroglicerin, uničujoče razstrelivo, z raziskavo katerega se je kasneje ukvarjal tudi Nobel.
Po vrnitvi z uspešnega študijskega potovanja, je nekaj časa delal v očetovi tovarni v Rusiji, po koncu krimske vojne pa se je (23 let star) spet odpravil v Evropo, to krat zato, da bi očetovemu podjetju, ki je zašlo v finančne težave, priskrbel kredite. Velika firma je kljub temu leta 1858 šla v stečaj. Med tem ko sta Nobelova starejša brata ostala v Rusiji, se je Alfred vrnil na Švedsko in v domovini spet eksperimentiral. Leta 1867, v svojem 33. letu, je prijavil najpomembnejšega izmed svojih 355 patentov: dinamit ali »Nobel’s Safe Gun Powder«. S proizvodnjo dinamita v lastnih tovarnah je hitro obogatel. Njegova podjetja po celem svetu so v kratkem času prerasla v pravi imperij in Nobel je v njihovo vodenje vložil ves svoj čas.
Berta von Kinsky
Šele 40 let star (1873) je v Parizu, na aveniji Malakoff (današnja avenija Poincare), v neposredni bližini slavoloka zmage in Bolonjskega gozda kupil veliko, luksuzno hišo, v kateri se je redno zadrževal med svojimi nenehnimi potovanji. Toda v veliki hiši sredi Pariza se je Nobel počutil osamljenega. Čeprav je bil eden izmed najpremožnejših ljudi na svetu, je bilo namreč njegovo zasebno življenje prava polomija. Kot mladenič se je brezmejno zaljubil v neko Parižanko (njenega imena ni nikoli izdal), vendar je ljubezensko idilo prekinila smrt ljubljene deklice. Osamljen in razočaran nad prijatelji, ki so ga poskušali ogoljufati, se je zato na začetku leta 1876 odločil za dokaj nenavadno potezo. V dunajski Neue Freie Presse je objavil kratek oglas: »Zelo bogat, visoko izobražen starejši gospod, ki živi v Parizu, išče damo zrelih let z znanjem tujih jezikov, za tajnico in nadzor nad gospodinjstvom«. Na Nobelov oglas se je javila 32-letna Berta von Kinsky, iz družine obubožanih avstrijskih grofov Kinsky-Tettau, ki se je bila zaradi pomanjkanja sredstev primorana zaposliti kot guvernanta pri bogatem dunajskem baronu Karlu von Suttnerju. Odlično izobražena Berta, ki je bila zadolžena za vzgojo štirih baronovih hčera, pa se je kmalu zapletla v ljubezensko romanco s 26-letnim baronovim sinom Arthurjem. Iskreni ljubezni so Arthurjevi starši odločno nasprotovali (obubožana grofica Berta von Kinsky pač ni bila prava »partija« za njihovega sina) in tudi Berta se je zavedala brezizhodnosti svojega položaja. V takšnem razpoloženju ji je prišel Nobelov oglas v Neue Freie Presse kot naročen. Takoj ko se je prepričala, da oglas v resnici izvira od slavnega in bogatega izumitelja dinamita, mu je na pisala pismo in že čez nekaj mesecev se je znašla v pariškem Grand Hotelu, kjer ji je Nobel rezerviral apartma, ker njegova vila še ni bila povsem izgotovljena.
Alfred Nobel se je takoj zaljubil v mlado, izobraženo in inteligentno damo. Kot je v spominiih zapisala Berta, so bili njuni odnosi od samega začetka »prijateljski in topli«. Nobel se je ob inteligentni, izobraženi in čustveni Berti počutil kot prerojen. Hodila sta na sprehode in se vsak dan pogovarjala o literaturi in politiki ter zlasti o vojni in miru. Berta, ki je leta 1905 zaradi svoje angažiranosti v svetovnem mirovnem gibanju prejela Nobelovo nagrado za mir, je na problematiko razorožitve in svetovnega miru gledala precej drugače kot Nobel. Bila je prepričana, da je do svetovnega miru mogoče priti le z mirovnimi manifestacijami, s propagando in organiziranjem vseh narodov proti vojni. Nobel pa je bil nasprotno prepričan, kako »je edini način, da se enkrat za vselej preprečijo vojne, izum tako strašnega eksploziva, ki se ga ljudje iz strahu pred uničenjem sveta ne bodo upali uporabiti«. Toda njegova idila z Berto von Kinsky je trajala le osem dni. Istega dne, ko je od Nobela prejela sporočilo, da je srečno prispel v Stockholm (tja se je odpravil po službenih opravkih), ji je namreč poštar prinesel telegram Arthvuja von Suttnerja. Stavek: »Brez tebe ne morem živeti« jo je tako pretresel, da se je odločila vrniti domov. Poravnala je stroške v hotelu, Nobelu napisala zahvalno pisemce in se s prvim vlakom odpravila na Dunaj. 12. junija 1876 sta se z Arthurjem skrivaj poročila v neki dunajski predmestni cerkvici. potem pa sta se odpravila na Kavkaz.
Alfred Nobel, ki je že po nekaj dneh Berti diskretno ponudil poroko, se je po vrnitvi iz Stockholma takoj odpravil na Dunaj, v upanju, da bo tam še srečal Berto. A zaman. Potrt se je odpravil v znano letovišče Baden pri Dunaju. V neki cvetličarni se je zaljubil v mlado prodajalko cvetja Sofijo Hess in jo prepričal, da je šla z njim v Pariz.
Sofija Hess
In kdo je bila Sofija Hess? V vseh biografijah o Nobelu lahko preberemo, da je bila lepa, toda ne preveč inteligentna mlada dama, ki da je Nobela grobo izkoriščala vse do njegove smrti. Nobel naj bi namreč svoji »mali ptičici«, kot je Sofijo ljubkovalno imenoval, izpolnil vsako, tudi najbolj nenavadno željo, ji leta 1877 v Parizu kupil razkošno opremljeno stanova nje in nadvse velikodušno poravnaval vse njene dolgo ve. Sofija naj bi namreč svoj čas (in Nobelov denar) zapravljala z nakupi in nenehnim obiskovanjem mondenih evropskih letovišč, končno pa sredi osemdesetih let No bela zapustila in se na Dunaju poročila z nekim madžarskim oficirjem. Tudi po od hodu iz Pariza naj bi ji Nobel velikodušno finančno pomagal in zlasti skrbel za njenega leta 1891 rojenega otroka. Sofija naj bi se po odhodu iz Pariza celo izdajala za Nobelovo ženo (čeprav seveda nista bila poročena), po njegovi smrti pa naj bi od izvršilcev Nobelove oporoke zahtevala alimentacijo za svojega otroka. (Le-te ni do bila, dobila pa je odpravnino, s katero je lahko poravnala svoje dolgove).
V vseh biografijah o Nobelu beremo, da je bila Sofija Hess Dunajčanka. Glede na dejstvo, da se je na Dunaju rodila, podatek gotovo drži. Vendar pa je k temu treba dodati, da je v letih pred usodnim srečanjem z Nobelom z družino nekaj časa živela tudi v Celju. Švedski režiser Vilgot Sjoman, ki namerava posneti film o Alfredu Nobelu, je namreč od vnukinje Sofije Hess na Dunaju izvedel, da je družina Hess na začetku sedemdesetih let živela v Celju. V družini je bilo kar sedem otrok šest deklet (Berta, Sofija, Amalija, Hermina, Kathe in Anna) in sin Louis. Prve tri hčere (Berta, Sofija in Ama lija) so izvirale iz Hessovega zakona s preminulo Amalijo, roj. Stork, ostali otroci pa iz drugega Hessovega zakona (ime druge žene je žal neznano). In kar je še bolj zanimivo. Sofijina mlajša sestra Amalija naj bi se leta 1874 v Celju poročila z ravnateljem državne Cinkarne (v izgradnji) Albertom Bnmnnerjem in živela v Celju vse do moževe smrti. V spremstvu Sofije pa naj bi znameniti Alfred Nobel večkrat prišel v Celje na obisk k Amaliji in njenem možu Albertu Brunnerju.
Ko smo poskušali poiskati odgovore na vprašanja, ki zanimajo švedskega režiserja Sjomana (kdaj natančno se je trgovec Heinrich Hess naselil v Celju in kdaj je z družino zapustil Celje; kdaj se je v Celju naselila njegova druga hči Sofija in kdaj je Celje zapustila; kdaj je bila Sofija rojena; kdo je bila Hessova druga žena; ali se je kdo izmed zadnjih štirih Hessovih otrok mogoče rodil v Celju), nismo imeli prevelikega uspeha. Vendar pa smo se z brskanjem po matičnih knjigah in časopis ju vseeno dokopali do nekaterih novih podatkov.
V poročni matični knjigi, ki jo hranijo na celjski občini, smo preverili podatek, ki ga je glede poroke Amalije Hess in Alberta Brunnerja švedskemu režiserju Sjömanu dala Sofijina vnukinja, ugotovili smo, da so podatki točni. Ravnatelj državne Cinkarne v izgradnji Albert Brimner, roj. 10. 4. 1839 v Welsu na Gornjem Avstrijskem, bivajoč v Celju, hiš. št. 84, in Amalija Hess, rojena 9. 6. 1856 v dunajskem Leopoldstadtu, stanujoča v Celju, hiš. št. 129, sta se poročila 3. 10. 1874 v znani romarski cerkvi v Petrovčah. Poročil ju je Franc Ogradi, poročni priči pa sta bila Eulogius Dirmhirn, ravnatelj meščanske šole v Celju in učitelj Avgust Tisch. Pri vsem skupaj pa je zanimivo to (iz gradiva, ki nam ga je poslal režiser Sjöman, namreč ni razvidno), da je bila Amalija Hess Židinja in je morala pred poroko sprejeti rimokatoliško veroizpoved; v celjski cerkvi sv. Danijela so jo krstili 14. 9. 1874.
Z brskanjem po krstnih matičnih knjigah smo prišli le do podatkov, da sta se v zakonu Alberta Brunnerja in Amalije, roj. Hess (stanovala sta v Gaberjah. 14 oz. 15, torej neposredno ob državni Cinkarni) rodili dve deklici. Starejša hči Adela je privekala na svet 26. 11. 1879, mlajša Friderika Anna pa 20. 3. 1885. Prav tako pa smo lahko (iz krstnih knjig) ugotovili, da se noben izmed otrok iz drugega zakona Heinricha Hessa ni rodil v Celju. Zato ne moremo odgovoriti niti na vprašanje, kdo je bila druga žena Heinricha Hessa niti na vprašanje, kako dolgo je družina Hess živela v Celju. Toda na podlagi omenjenih podatkov bi lahko sklepali, da so Hessi prebivali v Celju le kakšni dve leti, mogoče samo v času, ko so gradili celjsko Cinkarno (1873-1875).
Z brskanjem po celjskem nemškem listu Deutsche Wacht nam je uspelo ugotoviti še datum smrti Alberta Brunnerja. Šestdesetletni Brunner, ki je bil od samega začetka na čelu državne Cinkarne in si z uspešnim vode njem tovarne sredi osemdesetih let prislužil naziv rudarski svetnik, je umrl 18. 12. 1899. Na poti iz mesta proti Cinkarni ga je pri Marčnikovi hiši v Gaberju nenadoma zadela srčna kap. Kot je razvidno iz zahvale njegove žene Amalije, so se pogreba na celjskem mestnem pokopališču udeležili skoraj vsi celjski meščani. Ali je za pogrebnim sprevodom šla tudi Amalijina sestra Sofija, nekdanja Nobelova »ptičica«, žal nismo uspeli ugotoviti.
Skratka: podatki, ki jih je švedskemu režiserju posredovala vnukinja Sofije Hess, so povsem točni, zato lahko sklepamo, da se je Alfred Nobel kot spremljevalec svoje »male ptičice« v resnici večkrat mudil v Celju pri Sofijini sestri Amaliji in Albertu Brunnerju.
dr. Janez Cvirn, Novi tednik, 28. 4. 1995
