S tem naslovom je bil na današnji dan pred 40 leti objavljen prispevek v Novem tedniku. Vabljeni k branju:
Glede na obisk cirkusa Paride Orfei, ki je konec tedna gostoval v Celju, bi lahko sklepali, da imajo vsi že do volj cirkusa doma, ko v okviru družine usklajujejo interese in združujejo sredstva za nujno potrebne nakupe. Možna pa je tudi drugačna razlaga in sicer, da se pri naših občanih vse bolj krepi dolgo pričakovana zavest, in jih ne za nimata le plača in zabava, ampak se aktivno vključujejo v aktualna administrativna dogajanja našega družbeno političnega vsakdana, tako da jim še kakšen dodatni cirkus ne pride niti na misel.
Občani, ki so si cirkus kljub temu ogledali, pa so lahko po leg že standardnih točk videli tudi napredek cirkuške tehnologije, ki sicer še vedno deluje na principu hidravlike, vendar če ob tem vemo, da tehnologija našega gospodarstva ni bistveno drugačna, je to že kar precejšen napredek. Za prikaz tehnologije je poskrbel dirigent Ittori Manuel Rene Jean, ki je uspešno orkestriral vodometu.
Gledalcem so gotovo ostali v spominu tudi bengalski tigri, ki tokrat za spremembo niso nikogar požrli. Očitno so tudi tigri kar hitro sprevideli, da jih je prišel gledati le delavski razred, ki ni vreden niti toliko (glede na količino mesa in kosti), da bi ga kakšen izmed tigrov sploh povohal. Mnogim se je priljubil tudi čarodej, ki se je na čudežni način otrese lastne žene. Natančno povedano: začaral je njeno glavo, kamor sodijo tudi usta, ki jih je v povprečni delavski družini iz dneva v dan preveč, tako da navdušenje gledalcev ni bilo presenetljivo.
Priljubljenost pa si je pridobila tudi lepa plavolasa Angležinja Anne Elizabeth Granger, čeprav ni počela nič drugega kot da je vrtela okoli prsta številno pasjo zalego, ki se gotovo hrani samo z mesom. Zato lahko razumemo zavist podhranjenih Celjanov. Marsikdo pa je ob tem še pomislil, da bi Anne gotovo prej pošteno ugriznil, kot da bi se ji pustil vrteti tako, kot so se ji pustili psi.
Velja še zapisati, da so se cirkusanti tokrat prav potrudili in poskrbeli, da so gledalci poleg vstopnine prispevali še ne kaj dodatnih dinarjev za razvoj svetovnega cirkusa. Vse zainteresirane so fotografirali na konjih, tibetanskih kozah, kamelah (na sliki) in drugih štirinožcih, menda celo na oslih, če prav slikati osla na oslu ni noben dogodek, ki bi si ga bilo vredno zapomniti. Gotovo pa gre za samoupravne pravice občana, da se fotografira kot je njemu prav.
Kakorkoli že, cirkus si je bilo vredno ogledati, ne toliko zaradi nastopajočih kot zaradi občanov in delovnih ljudi, ki so dokazali svojo družbenopolitično zrelost s tem, da si cirkusa niso ogledali.
Vili Einspieler, Novi tednik, 13. 6. 1985
