Ta pregovor ima že od nekdaj veljavo in jo bo tudi obdržal. Navskriž s s tem pregovorom pa so prišli pri gostinskem podjetju »Ljudska restavracija«. Zgodilo se je namreč takole: Ko je pred letom bilo ustanovljeno podjetje »Ljudska restavracija«, je prevzelo poleg obrata na Tomšičevem trgu tudi bivši »DUR« Tovarne emajlirane posode. Takrat, ob prevzemu, ni bilo nič govora o pasivi bivšega »DUR«, pozneje pa se je izkazalo, da je bil primanjkljaj le-tam v višini 488.000 din.
Dolgovi so bili deloma na ekonomiji te tovarne, deloma na Samskem domu. Čudnega izvora so ravno dolgovi na Samskem domu? Mestni ljudski odbor, ki je prevzel »DUR« z aktivo (le-ta,je silno majhna) in pasivo vred, bi moral to vprašanje urediti tako, da bi primanjkljaj plačali tisti, ki so ga povzročili, ali kako drugače, ne pa enostavno naložiti dolgove kolektivu, ki s takšno izgubo nima nič skupnega.
Kolikor se je kolektiv »Ljudske restavracije « upiral prevzemu tega dolga, ni dosti pomagalo. Zgodilo se je, da je sedaj banka enostavno odtrgala na računu »Ljudske restavracije« 235.000 din, MLO pa zahteval, naj za preostanek neplačanih dolgov vzame podjetje kredit in naj poravna dolgove.
Vse bi še nekam šlo, če pri vsem tem ne bi bili prikrajšani ravno abonenti te restavracije. Kolikor se spominjajo, je ravno naš list pisal o tem, da je restavracija ustanovljena z namenom, da poceni in izdatno nudi delavcem hrano. Restavracija se je trudila. Svojim abonentom, ki jih je v mestu nad 400, v Gaberjih pa okoli 150, nudi najcenejši- dnevni obrok, ki je izdaten in okusen. Kolektiv je izredno požrtvovalen, štedljiv in dobro gospodari.
Navsezadnje pa se zgodi, da »Restavracija« v banki nima denarja in da mora z računi za hrano in pijače počakati, dokler abonenti ne bodo vplačali novega mesečnega vplačila za abonma. Jasno je, da gre to na škodo abonentov in kolektiva.
Oporekati, da ta stvar ni zakonita, ni mogoče, da pa je neumestna lahko mirne duše potrdimo. Na ta način bi lahko dobili potuho vsi tisti, ki iz malomarnosti, nedelavnosti in temu podobnimi grehi kopičijo dolgove in izgube.
Marsikdo bi tedaj, ki bo zgubil tla pod nogami dejal, češ, MLO prevzamite naše podjetje (bolje rečeno dolgove), plačajo pa naj jih tisti, ki si šele utira pot, čeprav je znano, da je vsak začetek težak. Medtem ko se toliko govori o visokih cenah, o potrebi znižanja cen, o konkurenčnosti, s takimi nerodnostmi naložimo podjetju, ki ima pogoje, da konkurira na najbolj pereči točki preskrbe, breme starih grehov.
Savinjski vestnik, 6. 6. 1953
