Ni je bilo veliko, in še tista, ki je prišla na trg, je izginila v hipu. Povpraševanje je bilo preveliko. Solate pa občutno premalo. Položaj se zdaj izboljšuje. Ne glede na to, je pogled nazaj zanimiv in poučen.
»Okoli 25 vagonov endivje in 5 vagonov kristal solate s Komiže, edina, ki je v Dalmaciji ostala zelena po pozebi, kmalu po novem letu, ne bo v prodaji niti v Splitu, niti v Zagrebu, marveč v Celju, Ljubljani in v drugih velikih potrošniških središčih v sosednji republiki. Želimo ostati poslovni. Slovenci so edini z nami pravočasno sklenili pogodbe o dobavi solate in zdaj bi ne bilo prav, če bi jo pošiljali drugam. Celje, je na primer z nami sklenilo pogodbo o dobavi osemdesetih odstotkov svojih potreb, mi želimo to pogodbo spoštovati, čeprav je ne bomo mogli v celoti.«
Tako je komentiral vprašanje, zakaj solate primanjkuje tudi v Dalmaciji in v drugih središčih Hrvatske, direktor temeljne organizacije Trgovina kombinata Jadro, Jure Vučkovič v »Slobodni Dalmaciji« dne online casinos 25. januarja letos. Da, tu za Celjem stoji kolektiv Mencrxa, kolektiv, ki se je zavedal odgovornosti, ki jo ima do preskrbe prebivalcev na svojem območju.
Sklenil je pogodbo tudi o dobavi solate in prav temu koraku se moramo zahvaliti, da je bilo na trgu in v celjskih zelenjavnih trgovinah, nadalje v bolnici in drugje v minulem obdobju vendarle nekaj solate. Za vse je je bilo premalo. Razumljivo. V Celje je prihajal na dan po en kamion, v najboljšem primeru po dva. Na videz veliko toda, ko je bilo treba to zeleno blago razdeliti na številna potrošna središča, ga je bilo premalo.
Na vsak način pa je tudi ta primer dokaz, da na slučajni dotok solate in druge zelenjave ter podobnih pridelkov na trg ni več računati. Le dobri stiki s proizvajalci rodijo zaželene rezultate. Merx je v tem primeru dokazal svojo sposobnost.
Novi tednik, 8. 2. 1979
