Eksplozija plina pustila veliko škodo


S tem naslovom je bil na današnji dan pred 45 leti objavljen članek v Novem tedniku. Vabljeni k branju:

Zgodilo se je v trenutku. Bil je ponedeljek, 29. januarja. Trinajst minut je manjkalo do prve ure v novem dnevu. Začenjal se je torej novi dan. Tokrat drugače, kot sicer. Za mnoge ljudi, predvsem pa za tiste na Trgu V. kongresa, v delu Prešernove in Savinove ulice, v Ozki ulici in Zagati, celo v Zidanškovi ulici in še dlje.

Počilo je. Strašno. V prostorih podružnice Dela v Celju. Eksplozija. Poznejše raziskave so ugotovile, da je šlo za vžig plina. Zakaj je prišlo do eksplozije, vsaj do zaključka redakcije za izdajo današnje številke Novega tednika, še ni bilo znano. Toda, posledice so bile strašne. Najhujše so se pokazale v središču dogodka, v poslopju na Trgu petega kongresa številka deset. Lepi in sodobno opremljeni poslovni prostori podružnice Dela in enote Ljubljanske banke so se spremenili v ruševine, sesuli so se trije stropi, stene, debele tudi več kot meter. Zračni pritisk je izruval iz glavnih vrat betonske vložke in jih vrgel na cesto. Osebni avto; ki je bil parkiran pred poslopjem, je vrglo nekaj metrov vstran, na sredino trga. Bil je takšen, kot bi doživel največjo prometno nesrečo.

Posledice močne eksplozije so občutile tudi sosednje hiše, zlasti tiste na nasprotni strani žarišča nesreče. Popokale so šipe in stekla velikih izložbenih oken, odpadla so vrata, okna, strehe so postale rešeta, v stanovanjih, pisarnah, trgovinah in drugod pa je bilo tako, kot bi jih stresel močan potres. In tako vse do poslopja Službe družbenega knjigovodstva do sredine Prešernove ulice. Prav tako sodišče, celo v Zidanškovi ulici.

Ljudje so bili v hipu na nogah, predvsem tisti, ki jih je močan sunek vrgel iz postelj, ki j im je pretrgal mirno spanje. Pet ljudi je bilo poškodovanih. Toda, nihče na srečo težko. Tri od njih so, vsaj prvi dan, zadržali v bolnici. Eksplozijo so zaznale signalne naprave Uprave javne varnosti, slišali in občutili pa so jo tudi ljudje ne samo v središču mesta, temveč tudi na njegovih obronkih.

Začela se je akcija. Takoj. Gasilci so priskočili na pomoč ljudem, ki jih je prizadela eksplozija. Prihiteli so miličniki, delavci Uprave javne varnosti. Kmalu tudi delavci iz delovnih organizacij, ki jih je prizadela težka nesreča.

Pričelo se je tiho, toda dobro organizirano delo. Pričelo se je delo, ki je pokazalo, da družbena samozaščita ni prazna beseda. V akcijo so stopile enote civilne in narodne zaščite. In ni se še zdanilo, že so se zbrali člani občinskega sveta za ljudsko obrambo, varnost in družbeno samozaščito, zbrali člani štaba za civilno zaščito. V tej nočni uri je zaživelo tudi delo v krajevni skupnosti Center. Skupnost z vsemi svojimi organi je opravila veliko delo. Priznanje.

Tudi drugim. Tudi celjskim železničarjem, ki so posodili velike ponjave, da so z njimi prekrili premnoge luknjaste strehe. Dež je silil na podstrešja, tudi v stanovanja. Na delo so prišle strokovne komisije za ugotovitev vzroka nesreče in za oceno škode. Njihovo delo še ni končano.

Težko je reči, kdaj bo. Toda, že v ponedeljek zvečer, so na skupni seji sveta za ljudsko obrambo in-štaba civilne zaščite ugotovili, da gre za škodo, ki bo presegla sto milijonov dinarjev. To je bila le prva, vsekakor nepopolna ugotovitev, saj v tem času še ni bilo mogoče reči, kolikšna je škoda na kulturnih in zgodovinskih spomenikih in kolikšna je škoda v celoti. Na vsak način je velika. Boleča. Za Celje vsekakor. Delo za odpravo posledice nesreče oziroma za njihovo zmanjšanje je steklo. Steklarji so zavihali rokave in že do večernih ur v ponedeljek opravili velik delež. Prav tako delavci Obnove in drugi.

Vsa skrb je bila in je še vedno obrnjena ljudem. Predvsem prizadetim. Začela se je akcija za rešitev njihovih osnovnih stanovanjskih vprašanj. Šlo je za trinajst prizadetih družin. Že prvi dan so nekatere dobile nova stanovanja.

V kolektivih, ki jih je prizadela eksplozija, so v glavnem sami uredili vse za normalizacijo stanja. Dobro organizirano delo je hitro rodilo zaželene sadove. Tako tudi skrb za varstvo družbenega premoženja.

»Na podlagi vseh prizadevanj lahko ugotovimo, da so tako posamezniki, kakor tudi skupine, komisije in organi vzeli nalogo zelo resno in jo tudi zelo dobro ter odgovorno opravili. Že prvi rezultati, da smo zavarovali objekte pred dežjem, jih zasteklili, poskrbeli za preselitev tistih prebivalcev, ki so bili v sedanjih stanovanjih ogroženi, potrjujejo, da lahko izrečemo javno pohvalo vsem, ki so v tej akciji sodelovali.

Ta velja tako Krajevni skupnosti Center, Narodni zaščiti Krajevne skupnosti, delavcem Obnove, ki so delali v zares slabih vremenskih razmerah, stanovanjski skupnosti, steklarjem in vsem drugim strokovnim kadrom.

Posebej bi pohvalil tudi sredstva informiranja, ki so dobro seznanjala delovne ljudi in občane o vzroku in obsegu škode ter poteku akcije, da bi posledice te škode čimprej odpravili. Delo še ni končano. Zato je treba skrbeti za to, da se nadaljuje vse dotlej, dokler ne bodo zadeve, razen na najbolj prizadeti zgradbi, ki jo bo treba rušiti, rešene in posledice nesreče odpravljene.

In še to moram reči. Tudi ta primer je pokazal, da nismo samo v besedah pripravljeni na splošni ljudski odpor, varnost, družbeno samozaščito, temveč, da je že akcija prvi dan pokazala, da smo za to dobro pripravljeni, da so ljudje ustrezno usposobljeni in njihova zavest takšna, da takrat, ko je treba, z vso odgovornostjo prevzamejo naloge in jih izvršijo,« je v ponedeljek zvečer na skupni seji sveta za ljudsko obrambo in štaba civilne zaščite poudaril predsednik sveta in občinske skupščine, Jože Marolt.

Milan Božič, Novi tednik, 1. 2. 1979