V torek je v dvorani kina Union stekel čez platno film o štorskih železarjih. Predvajan je bil za zaključen krog delavcev in nameščencev železarne v Štorah, kot nekaka interna premiera za investitorje in sodelavce.
V obdobju velike gradnje, kateri so danes Store živa priča, v času nevzdržnega vzpona naše industrije, so se štorski železarji odločili za film, ki naj seznani našo domovino s prizadevanji tega kolektiva, bodočim rodovom pa v živi sliki ohrani spomin na čase velike socialistične izgradnje.
Kolektiv, se pravi investitor, je pustili filmski ekipi Triglav filma proste roke pri izbiri motivov, pri sestavi scenarija in izvedbi celotne zamisli. Scenarij za film je napisal France Kosmač, ki je slovenski javnosti znan s področja književnosti in režije krajših dokumentarnih in obzorniških filmov. Glasbo za film je napisal komponist Zvonimir Ciglič, zvok je posnel Herman Kokove. Snemalec pričujočega filma je Franc Cerar, kateremu je asistirala Vera Kokalj.
Cigličevo glasbo je izvajal orkester Slovenske filharmonije pod vodstvom dirigenta Jakova Cipcija. Film je dolg 404 metre. To bi bile generalije. Film nima dramatske vsebine, zato ga ne moremo šteti med umetniško zvrst. Na drugi strani pa se ta film le razlikuje od enostavnih dokumentarnih filmov. Režiser je našel neko vmesno pot, kateri se naslov filma »Feljton o Železarni Štore« res najbolj prileže.
Scenarij je približno takle: Filmska ekipa poseže neposredno v dogajanje s tem, da pojasnjuje gledalcu kako razvijajoči se industrijski objekt in kolektiv, ki v njem gradi ter živi, le ni tako nezanimiv za filmski trak. Spretna montaža tisočerih kovinskih isker, vrelega železa, ognjenih železnih kač, ki švigajo po temnem tlu valjarne, zelo učinkovito poveže naslednje prizore.
Kamera posname večji del delovnega procesa v tovarni, na neprisiljen način popelje gledalca v najvažnejše oddelke, kronološko posname zastarele oddelke. ki bodo čez nekaj let vidni samo še na filmskem traku, v resnici pa bodo le tam nova, moderna in higienska postrojenja.
Film ta nagel razvoj prikaže zelo učinkovito, ko postopoma spremlja gradnjo velikega elektroplavža od zemeljskih del, tja do zadnjega nadstropja v višini nad 30 metrov. Ta prizor bo lahko vsak čas oživel graditeljem spomin na dni, ko so z velikim elanom gradili novo tovarno, ko so gradili novo, človeka vredno življenje na tleh dolgoletnega zatiranja in zaostalosti Ne, to ni tovarna, ki jo lahko vidiš kjerkoli na zemeljski obli. To tovarno upravljajo delavci. Delavci odločajo o nadaljnjem razvoju tovarne in celotnega kraja. Prvi sadovi stojijo kot neizpodbitna resnica. Iz tal raste nova železarna, rastejo nove, lepe, snažne Štore nad sajastim naseljem ob Voglajni. Na Svetini dom oddiha, sredi belega Celja je palača, ki je njihova last… Vse to je ta, komaj štiri sto metrov dolg film, zajel prepričevalno in temeljito.
Ljudje, ki se bodo v bodoče peljali skozi Štore, ljudje, ki so doslej morda preslišali sprevodnikov glas ob zavirajočem vlaku: »Štore!« bodo potem, ko bodo videli film, z večjim zanimanjem pogledali onkraj Voglajne. Tisti pa, ki so ves ta razvoj sodoživeli, ki so z žulji in pekočo vročino v obrazu prelivali znoj in pri tem morda niti ne čutijo prav, kaj vse se je spremenilo, ker je tempo razvoja zanje morda preveč vsakdanja reč, bodo ob pogledu na slike, ki drse čez belo platno, obnovili spomine in če bodo ponosni — ne bodo brez vzroka!
Čeprav ves čas govorim o tem, pa bi vendar še nekaj povedal o filmu. Film je uspel ne samo v prid železarjev, uspel je tudi v prid naše mlade filmske industrije. Tako vidimo na en mah kar dvoje uspehov: uspeh črnometalurške in filmske industrije. Za konec ne bo napak če dostavim, da bi se režiser France Kosmač končno že lahko opogumili in se oglasili na režiserskem stolčku kakšne umetniške režije.
Savinjski vestnik, 28. 11. 1953
