V zadnjem času je v Celju vse več primerov, da industrijska podjetja ustanavljajo prodajalne lastnih izdelkov. Tako so že vse trgovine s čevlji prodajalne tovarn čevljev, podobno imajo svoje trgovine že tudi druge tovarne, zlasti konfekcijske. Nazadnje je tudi tovarna nogavic Polzele uredila svojo prodajalno.
Če ne upoštevamo boljšo in rednejšo založenost v takšnih trgovinah, pa posredovanje novitet za široko potrošnjo, ki včasih silno težko spričo straha pred rizikom prodirajo preko trgovine do potrošnikov, so te poslovalnice lahko tudi močan regulator cen posameznih industrijskih izdelkov.
Res da bi bilo umljivo, da se dinamika proizvodnih cen občuti tudi v trgovini. Saj je pri nas profitna stopnja trgovine porinjena v ozadje in stopnjevana je naloga in odgovornost trgovine za preskrbo. Žal pa se to ne dogaja vedno, večinoma ne. V nekaterih trgovinah namreč pogosto znižanje nabavnih cen posameznega blaga uporabijo kot nekak izravnalni faktor, kar pa ni v korist niti industriji niti potrošniku. Umljivo bi bilo, da ob takih primerih industrijska podjetja odločneje in ostreje reagirajo.
Vemo, da navadno ne. In sicer predvsem, ker zahteva za ustrezno znižanje maloprodajnih cen navadno ima za posledico zamero in očitno ali neočitno abstinenco blaga tega ali onega podjetja. Zato predstavniki industrijskih podjetij o teh problemih ne govore radi, saj bi abstinenca, pa čeprav omejena na določeno območje in področje, lahko bistveno vplivala na realizacijo podjetja.
Spričo tega so industrijska podjetja raje začela ustanavljati lastne prodajalne, ki izločijo zamero in »protiukrepe«.
Ustrezno znižanje proizvodnih cen posameznega blaga se tako takoj občuti na tržišču s tem, da se znižajo tudi maloprodajne cene. To pa hkrati vpliva na ostalo tržišče. Brez dvoma imajo zato te poslovalnice, čeprav so navadno v manjšem obsegu, pozitiven učinek in so koristne v enaki meri za industrijo in potrošnika. Torej čeravno stranska in daljša pot, je vendar koristna.
Celjski tednik, 13. 11. 1959
