Dejstvo je, da akcija krvodajalstva v Celju ni tako uspešna kot bi bilo pričakovati. Organizacija Rdečega križa se je trudila, da bi prebivalcem predočila nujnost in humano dolžnost zdravih državljanov do družbe, toda kljub temu uspeh ni posebno viden. Zelo malo prostovoljnih krvodajalcev prihaja s terenov.
Edino Čret, Trnovi je in četrta četrt premorejo nekaj primerov prostovoljnih krvodajalcev. Doslej je darovalo v Celju kri okoli 277 ljudi. Od tega je skoraj polovica članov delovnega kolektiva Tovarne emajlirane posode, druga polovica pa se deli na člane kolektivov: Beton, Uprava stanovanjskih zgradb, omenjenih četrti in še nekaterih drugih. V Tovarni emajlirane posode se je za prostovoljno dajatev krvi prijavilo še nadaljnjih sto ljudi.
Težko je odgovoriti, čemu je tako malo prijav. Ali je pri Celjanih tako malo zavesti, tako malo ljudi, ki so voljni pomagati drugim. Je morda tu vzrok, da je dajatev brezplačna? Smo mar pri nas manj zavedni, manj humani kot v kapitalističnih državah, kjer za dajatev krvi že dolgo ne plačujejo več? Na vsak način nekaj mora biti po sredi, da je Celje daleč za manjšimi kraji, kot so Trbovlje, Zagorje, Hrastnik, Kobarid, Tolmin in drugi? Izgleda da organizacije Rdečega križa same ne bodo zmogle pospešiti to akcijo in da bo potrebno v ta namen angažirati tudi ostale množične organizacije. Celjska bolnica mora plačevati dajalcem krvi, če hoče imeti dovolj krvi za svoje paciente okoli 6 milijonov letno. S tem denarjem bi lahko bolnica marsikaj uredila v prid bolnikom. Zdravi bi se morali zavedati, da so lahko sami vsak čas na istem kot dotični, ki danes zaman pričakujejo pomoči mnogih ravnodušnežev.
Bilo bi potrebno, da se organizacije Socialistične zveze o tem vprašanju pomenijo, začnejo z akcijo, kajti ne more biti zavednega in socialno količkaj čutečega človeka, ki bi se tej akciji ne odzval, seveda če ima za to zdravstvene pogoje. Prijavite se. Pregledali vam bomo kri in ugotovili, če tudi vi lahko pomagate sodržavljanom, ko gre mogoče za njih življenja in ozdravljenje.
Savinjski vestnik, 12. 3. 1954
