Lokalni promet v Celju


Iz dneva v dan bolj aktualen postaja problem lokalnega prometa v Celju. Namen tega članka je, da nakaže nekaj misli, ki se porajajo človeku, ko v dežju hiti, recimo iz Zg. Hudinje v mesto v službo. Ena od značilnosti Celja je namreč ta, da se mesto sestoji iz malega ožjega centra, v katerem so skoncentrirani uradi, trgovina, promet (železniška in avtobusna postaja), kulturne ustanove (šole, gledališče, kinematografi) in iz obširnih predmestij in obrobnih naselij, predvsem severno od mestnega središča (Gaberje, Hudinja, Šmarjeta, Trnovlje), ki so upravno tudi sestavni del mesta. Tako se mesto razteza na precej veliki površini, saj je n. pr. od cestnega znaka z napisom: Celje na Mariborski cesti do mesta dobro uro in pol hoda. V teh naseljih stanuje pretežno delavstvo. V malem strogem centru — v mestu pa stanujejo nameščenci, uradniki, pripadniki svobodnih poklicev in obrtniki. Če se ob uri postavimo n. pr. pred Tovarno emajlirane posode, takoj opazimo, da odide v smeri proti Hudinji večina delavstva, le manjši del se jih napoti proti mestu.

Ko smo tako ugotovili, kje prebiva večina celjskega prebivalstva, kot smo

tudi ugotovili socialno strukturo prebivalcev severnih predmestij, poglejmo še, kakšna je navezanost in povezanost teh prebivalcev s središčem mesta.

Ta naselja, kjer živi večina celjskega delavstva, niso zaključena naselja, so brez lastnega kulturnega, trgovskega,

prometnega središča, marveč so v tem pogledu navezana na mesto. Prebivalec, ki stanuje n. pr. v Sp. Hudinji ob Mariborski cesti gre zjutraj v mesto v službo (2 km), opoldne se vrne domov (2 km), ker ga zanima film, gre zvečer zopet v mesto v kino (2 km), nato se iz kina vrne domov (2 km). Osem kilometrov mora prehoditi na dan naš

prebivalec Hudinje, če hoče iti poleg službe še v kino, gledališče, pa tudi če hoče (razen običajne špecerije) kaj kupiti.

Čudimo se n. pr., zakaj je gledališče prazno? Ali smo pa kdaj pomislili na to, da bi tudi delavcem tam iz Šmarjete in Hudinje omogočili, da bi prišli v gledališče? Dokler bo stanje tako, da bo moral po predstavi (sezona v času slabega vremena) ob 11. uri ponoči v dežju pešačiti še dobro uro proti domu, in to po celodnevnem delu in hoji sem ter tja, bomo zaman pričakovali, da bodo gledalci prišli tudi iz vrst onih, ki si uživanja umetnosti v novem, lepem gledališkem hramu najbolj zaslužijo.

Čudno se mi zdi, da nismo nikoli pomislili na otroke, ki v zimskem času, ko imajo popoldanski pouk, v temi in dežju po prometni cesti racajo uro in pol daleč do doma, nosijo pa Iahko kot tolažbo v sebi zavest, da stanujejo v mestu. Tako pridemo do zaključka, da so kulturne ustanove gledališče, kino, študijska knjižnica, trgovine v mestu namenjene prebivalcem mesta Celja, uživa jih pa lahko le tenka plast prebivalstva, ki stanuje v središču. Zakaj?

Zato, ker ni povezave predmestja s središčem, ker ni lokalnega prometa, ki bi bil z ozirom na razsežnost mesta nujno potreben.

Če hočejo ustanove, ki so zgrajene v središču in namenjene vsemu prebivalstvu, polno zadihati, morajo imeti možnost posluževati se jih tudi vsi prebivalci, rekel bi lahko, da bi celo prednost morali imeti oni, ki s svojim trdim delom pripomorejo, da lahko te ustanove žive, nikoli pa niso deležni njih blagodati, čeprav bi jim bile več kot potrebne. Dokler bo pa treba za vsak opravek hiteti v mesto in dokler bo človek za to pot potreboval 2 uri, toliko časa bo pa mesto za predmestja odtrgano in toliko časa bo tudi razlika med mestom in predmestjem, med meščanom,

ki hodi v kino, gledališče, knjižnico, ki ima pri roki vse trgovine in med delavcem iz predmestja, ki vsega tega nima.

Več kot potrebno je, da MLO končno reši tudi to vprašanje. Potrebna sta vsaj dva avtobusa, prirejena za mestni promet (vstop zadaj ,izstop spredaj), ki bi vzdrževala promet na progi Celje—Škofja vas vsaj četrturno. Kadar bomo tak promet imeli, bomo pa tudi v gledališču videli našega delavca iz Hudinje in Gaberja, tudi v kino bo lahko šel zvečer, saj bo čez četrt ure vožnje že doma. Pločnik na Mariborski cesti je vedno poln ljudi. Vsak, ki bo imel neposredno možnost, da se lahko, recimo za 5 din pripelje od Zidanška v mesto, bo opustil hojo in se poslužil avtobusa. Treba je torej nabaviti vsaj dva avtobusa (urejena kot trolejbus), ki bosta vzdrževala reden promet in povezovala danes odtrgana delavska predmestja z mestom. Zasedba teh vozil je več kot zagotovljena. Nastane vprašanje stroškov. Tukaj bom kratek: če imajo celjska podjetja toliko deviz, da lahko nabavljajo osebne avtomobile, ki služijo lahko le za prevoz posameznikov, bi lahko našla tudi toliko deviz, da enkrat tudi svojim delavcem kupijo avto, skupen avto, ki jih bo vozil v mesto in jih rešil napornega pešačenja ter jim omogočil kulturnejše življenje. Vprašanje je zelo aktualno in je zadnji čas, da se ugodno reši. Upajmo, da se bo še kdo oglasil in povedal o tej stvari svoje mnenje.

Savinjski vestnik, 27. 6. 1953