S tem naslovom je bil na današnji dan pred 30 leti objavljen prispevek v Novem tedniku. Vabljeni k branju:
»V tej hiši je pil in delal Mohor Hudej, človek, ki je pljunil maršala Tita in ostal živ. Nogometni virtuoz, mislec, nevrotik in velik ljubitelj žlahtne kapljice. Vegetarjanec. V prostem času literat. Ob izdaji prvenca Mumps v zrelih letih (Celje, 17.6.1995)«; piše na spominski plošči, ki so jo preteklo soboto nekaj pred 22. uro odkrili v celjski Caffe galeriji Kljub ob predstavitvi knjižnega prvenca junaka omenjene plošče.
Očarljiva domislica Boruta Kramerja, ki je poleg plošče pripravil še pregledno razstavo »življenja in dela« mladega avtorja, simpatično ironizira slovenske ikone in literarne narodne heroje, avtorje same — Slovenija je nesporno edina dežela našega planeta, kjer so edini nesporni narodni heroji literarni avtorji, bi si zaslužila širšo, poglobljeno analizo, na tem mestu pa se bomo posvetili prvencu in avtorju, ki je na predstavitvi bolj ali manj molčal in kljub temu ali zaradi tega celo uspel podpisati nekaj izvodov.
Mumps v zrelih letih, zbirka dvaindvajsetih kratkih zgodb, skic nekakšne fiktivnorealne biografije, ki jih je konec maja izdala Cankarjeva založba, našega someščana uvršča med obetajoče predstavnike prihajajoče literarne generacije, ki bo zaznamovala domačo literaturo ob koncu tisočletja.
Glavni junak knjige je tipični puer aeternus, tipični mali princ, ki v skladu s časom in v maniri Charlesa Bukowskega notranji gnev in bolečino blaži s humorjem, cinizmom, ironijo. Je tisti, »ki je bil čuden že kot otrok«, ki se s svetom ne ujema, se ne znajde, in zato blodi po vrtiljaku življenja. Nesposobnost komuniciranja in odsotnost komunikacije nadomešča z monologom, pravzaprav neizgovorjenim. V konfliktu z vsemi, v konfliktu z vsem. Kako tipičen »junak našega časa«! Pa vendar Mumps ni zateženo branje. Ravno nasprotno. Z veščim menjavanjem dialogov in razmišljanj (monologov), prve in tretje osebe, pogovornega (občasno narečnega) in knjižnega jezika, je Hudeju uspelo banalne skice vsakdanjega življenja povzdigniti v zanimivo in berljivo literaturo, kar je, znotraj pregovorno težko berljive (zatežene) slovenske literarne produkcije, nesporni dosežek.
Mohor Hudej (r. 1968) je zaposlen v knjižnici, ob tem (z zamudo) dokončuje študij primerjalne književnosti, rad igra mali nogomet in piše. Pravi, da mora. Iz notranje potrebe. Svojo prvo zgodbo je napisal v petem razredu in trdi, da še danes stoji za njo. Resneje se je pisanja lotil po odsluženi vojaščini, zgodbe zbrane v knjigi pa je napisal pred dvema, tremi leti. Neposrednih vzornikov nima, najraje prebira klasike. Pravi, da ne piše angažirane literature, da ne piše zato, da bi prepričeval v to ali ono, ali pojasnjeval to ali ono. Preprosto piše.
Zdi se, da v Celju nastaja ambiciozna literarna generacija, kateri lahko zraven imenovanega prištejemo še vrstnika Dušana Čatra, ki je prvenec že izdal (Flesh Royal), vrstnika Robija Hutinskega in nekaj starejšega Bojana Ramšaka, ki ju to še čaka. In verjetno še nekatere. Hudej zanika časnikarsko skovanko »Celjski literarni krog«, vendar to ni pomembno. Pomembno je, da (se) piše!
Boštjan Volf, Novi tednik, 22. 6. 1995
