Novega nič, razen tistih petih sodobno urejenih prodajnih okenc za vozovnice. Drugo pa je staro, vključno s kritiko o razmerah na postaji. O tem me je prepričala pretekla nedelja, ko se mi je zahotelo potovati proti Ljubljani. Vozovnice si nisem preskrbel prejšnji dan pri Putniku, sodeč, da bo zadostno število lepo urejenih in prostornih prodajnih okenc na postaji zmoglo tudi največji naval potnikov. Razen tega sem potoval z dopoldanskim vlakom in sem pričakoval, da bodo prodajna okenca služila svojemu namenu in opravičila vložena družbena sredstva. Toda moj račun je bil napačen. Nekaj minut pred prihodom vlaka se je raztezala kača ljudi pred enim samim okencem in potniki so se zaman z velikim pričakovanjem ozirali na ostala, ki so trdovratno ostala zaprta. Ko sem v zadnjem trenutku le dobil vozovnico, mi je odleglo, da sem se odkrižal nepotrebne kazni na vlaku. Vračal sem se s popoldanskim vlakom in tudi to pot je celjska postaja poskrbela za zelo udomačeno presenečenje. Na prvem tiru, tik pred postajo je stala serija tovornih vagonov, ki so zastirali pogled na postajo in izhod. Odveč bi bilo trditi, da je stanje celjske postaje vzorno. Kar se prodaje vozovnic tiče, je teže opravičljivo, toda preobremenjenost postajnih tirov bi lahko imenovali s tole prispodobo: Promet na celjski postaji se »počuti« kot slon v pasji hišici.
Savinjski vestnik, 18. 6. 1954
