S tem naslovom je bil na današnji dan pred 37 leti objavljen prispevek v Novem tedniku. Vabljeni k branju:
V Celju je tradicija namiznega tenisa bogata. Po nekajletnem premoru so se uveljavili mladi perspektivni igralci, združeni v namiznoteniški sekciji pri športnem društvu Ingrad Celje.
»S pravim delom smo ponovno začeli pred približno sedmimi, šestimi leti,« se spominja umirjeni, elegantni vodja sekcije Jernej Peko, tudi zaposlen v Ingradu. »Ko smo pričeli naporno sezono v 1. B republiški ligi, smo najprej upali na osvojitev tretjega mesta, potihoma pa tudi prvega. In tega smo z zadnjo zmago nad direktnim tekmecem, za katerega igra še vrsta nekdanjih neodsluženih odličnih igralcev ljubljanske Olimpije, premagali. To je bila Sevnica, kamor so nas pospremili tudi mnogi zvesti ljubitelji namiznega tenisa.«
Kako se je pravzaprav začel vzpon?
»S sistematičnim delom s pionirji. Ko so ti prebrodili prve težave in odrasli v mladince, smo videli, da potrebujemo še eno dobro pomoč, ki smo jo dobili v Krešimirju Marasu. Tako smo v kombinaciji z mladostjo in izkušenostjo uspeli. Tako mislimo delati tudi v prihodnje.«
Podmladek?
»V dogovoru smo z ZTKO, da ustanovimo po šolah naše podsekcije, kjer bodo mladi igralci namiznega tenisa delali pod strokovnim vodstvom naših inštruktorjev, najboljše pa bomo uvrščali v nadaljnje delo v klub. Zanimanje za namizni tenis je namreč vedno večje.«
Uspeli ste s podporo…
»Predvsem z lastnim vztrajnim in strokovnim delom, voljo igralcev, pomočjo trenerja Sazonova, ZTKO, staršev, skratka vseh ljubiteljev. Uspehi nas obvezujejo, da moramo z delom naprej.«
Delovna organizacija Ingrad, katere člani ste?
Nadvse smo jih hvaležni za vso pomoč. Vse, kar nudijo nam, bomo poskušali vračati z uspehi.«
Tone Vrabl, Novi tednik, 9. 6. 1988
