S tem podnaslovom je bil na današnji dan pred 15 leti objavljen prispevek v Novem tedniku. Vabljeni k branju:
Stanko Lorger bo v ponedeljek dopolnil 80 let – Za njim se je dobesedno prašilo, nikoli ni tekel na tartanu – Trikratni udeleženec olimpijskih iger
Lorger se je trikrat udeležil olimpijskih iger, v Helsinkih 1952, Melbourneu 1956 (peto mesto) in Rimu 1960. Na evropskem prvenstvu leta 1958 v Stockholmu je osvojil srebrno medaljo v teku na 110 metrov z ovirami, Njegov najboljši čas je bil 13,8 sekunde, na 100 metrov 10,4, v dvoranskem teku na 60 m z ovirami pa je bil neuradno svetovni sorekorder. Desetkrat je bil balkanski prvak, trikrat svetovni študentski prvak, dvakrat je bil celo najboljši športnik Jugoslavije.
Bil je prvi slovenski atlet, ki je prodrl v sam svetovni vrh, postal je pravzaprav prvi celjski športni zvezdnik, kasneje šprinterska in zaprekarska legenda celjskega Kladivarja.
Diplomiral je iz matematike in fizike, leta 1997 so ga proglasili za častnega meščana Celja. Med svojo kariero je zmagoval skoraj v vseh evropskih atletskih središčih, na stezah iz leša.
Rojeni ste leta 1931. Začniva z vojno vihro, ki je zaznamovala vaše otroštvo, z dogodkom, ko ste pri desetih letih izgubili oko in del desnih meč.
Otroštvo do mojega desetega leta je bilo izjemno, štirje bratje smo se podili po travnikih okoli Buč … Za veliko noč leta 1941 so nemške čete korakale skozi naše kraje proti jugu. Z bratom Jančijem sva šla po kvas, ko sva se vračala, pa sva pri Golobinjeku v jarku našla granato. Tako dolgo sva se ukvarjala z njo, da se je iz nje začelo kaditi. Brat se je umaknil, sam pa sem strmel vanjo. Nato je eksplodirala … Vrglo me je čez cesto. Ko sem se zavedel, sva začela jokati. Bratu, leto mlajšemu, sem dejal: »Janči, nič hudega ni. Sanjava.« Nato sem bil pet dni v nezavesti, zadelo me je 14 šrapnelov.
Na desno oko niste nikoli več videli, imeli ste poškodovano nogo. V kolikšni meri vas je kasneje pri atletiki to oviralo, ko ste se borili s svetovnimi asi?
Hja, očitno ne prav veliko (smeh).
Novembra 1941 ste bili z družino preseljeni v Nemčijo, kjer ste do leta 1945 preživeli v kar trinajstih taboriščih. Kako se spominjate tistih dni, mesecev, let?
Predvsem mi je ostalo v spominu, kako smo bili presrečni, ko smo se vrnili na domačijo. Zdrveli smo vsak v svojo sobo. Podstrešje je bilo požgano, Kočevarji, ki so stanovali v naši hiši, so les uporabili za kurjavo …
Kako ste po vojni nadoknadili izgubljena leta šolanja?
Pri stari mami v Imenem me je brat razjezil in temeljito sem ga premlatil. Babica je vse videla in poslala svojo hčer, mojo teto, k mojim staršem: »Nanka, povej jim v Bučah, naj ›glavača‹ (Stanka Lorgerja, op. p.) pošljejo v šolo, sicer se bodo fantje še pobili med seboj!« V Rogaški Slatini sem opravil sprejemni izpit, nato pa osem let nižje in višje gimnazije končal v šestih letih.
S soprogo Pinko imata hčer in sina, štiri vnuke in tudi pravnukinjo. Kako sta se spoznala?
Sošolca sva bila že v nižji gimnaziji v Rogaški Slatini. Simpatij ni bilo, skoraj sovražila sva se, tako pravi predvsem ona. Vpisala sva se v celjsko gimnazijo. Bil je ponedeljek, po telovadbi, bila sva sama v garderobi. Pristopil sem, ji dejal, da čas prinese svoje. In da jo imam rad. Vprašal sem jo, če tudi ona čuti tako. Slekla je plašč in odvrnila: »Rečem ja!« Spominjam se, kot da je bilo včeraj.
Pa sploh ji ni ime Pinka, temveč Jožica!
Klicali so jo Pepinka, toda njena teta, ki je živela v Pragi in je prišla na obisk, je slišala samo zadnji del. In tako je moja žena že skoraj celo življenje Pinka, leto mlajša je od mene.
Kdaj ste prvič izvedeli, kako hitri ste?
V prvem razredu nižje gimnazije smo morali preteči 60 metrov. Bil sem prvi na vrsti, na travi, bos, v dolgih hlačah. Pritekel sem na cilj, profesor Ratej je pogledal na štoparico in me vprašal, če sem že kdaj tekmoval. Povedal sem mu, da ne. Odvrnil je, da se mu je pokvarila merilna naprava … Izmeril je namreč čas sedem sekund in štiri desetinke, kar je bilo odlično. Ni mu dalo miru in določil je, naj se pomerim z drugim najboljšim. Na cilju sem imel skoraj deset metrov prednosti. Toda pri tem je ostalo.
Atletsko kariero ste začeli šele pri osemnajstih letih. Izbira za tek čez ovire ni bila vaša, vse se je zgodilo slučajno, kot marsikaj v naših življenjih. Zveni kot anekdota?
Bo kar držalo. Na republiškem srednješolskem prvenstvu sem zmagal v teku na 60 metrov. Pred tekom na 110 metrov z ovirami pa so ugotovili, da Celjana Bruna Štiglica ni, ker je zbolel. Da ne bi bili kaznovani, ker se ni pojavil tekmovalec, so poslali mene na progo. »Preteci do prve ovire, potem lahko odstopiš,« so mi dejali. Ko sem preskočil prvo oviro, se mi je zdelo, da ni nikogar ob meni. Pa sem potegnil do cilja. Zmagal sem in postavil mladinski republiški rekord.
Na OI v Helsinkih ste bili osmi, v finale, tedaj je bilo prog šest, se niste uvrstili. Štiri leta kasneje v Melbourneu ste pred tekmami v Avstraliji zboleli. Zakaj ste bili najsrečnejši med celotno svojo športno odisejado, ko ste se uvrstili med najboljšo šesterico na svetu?
Pritisk iz Beograda je bil velik, kajti odpotoval sem brez dosežene norme. Ta je bila zelo visoko zastavljena, toda imel sem imenitne dosežke tudi v tekih na sto metrov, obenem pa sem že veljal za izkušenejšega tekmovalca. V polfinalu je šlo za las, v boju za tretje mesto sem bil boljši od Kubanca Iglesiasa šele po fotofinišu.
V finalu ste bili peti, za tremi atleti iz ZDA in Zahodnim Nemcem Lauerjem, kasnejšim svetovnim rekorderjem. Vendar višek je še sledil, evropsko prvenstvo leta 1958 v Stockholmu. Vaše je bilo srebrno odličje, pred vami je bil zgolj Martin Lauer!
Šlo je za obliž na prejšnje evropsko prvenstvo. Zlahka sem bil drugi, kot prvi Slovenec sem osvojil medaljo na atletskem evropskem prvenstvu.
Ste kdaj v svoji karieri sploh ugnali Lauerja, ste bili kot Bojan Križaj v eri Ingemarja Stenmarka?
Bilo je precej podobno. V mojem obdobju ni bilo Evropejca, ki ga nisem premagal, z izjemo Lauerja. Njega nisem nikoli, žal. Imel sem ga že v pesti, a se je znal izmuzniti. Vodil sem na polovici proge ali celo do sedme, osme ovire, potem mi je nekaj zmanjkalo. A bila sva prijatelja, ob priložnosti me je gostil na svojem domu v Kölnu.
Ko se spominjava vašega največjega dosežka, morava omeniti tudi grenko razočaranje. Že leta 1954, pri 23 letih, ste bili prvi favorit EP v Bernu. Zakaj ste pogoreli v finalu?
Najprej je nad nami hrumel helikopter in štarter nas je dvignil. Nato je bil štart ponovljen zaradi prehitrega začetka enega od tekmecev. Ko smo končno krenili, sem začel rušiti ovire drugo za drugo, skupno sedem, toliko kot v celotni karieri. Bil sem četrti in ostal celo brez odličja. Imel sem le eno željo. Če bi le lahko ponovili finalni tek …
Vsa leta so se v vašem stanovanju, kasneje v hiši na Lavi, množili medalje, pokali, priznanja. Kaj izstopa?
Najbolj sem ponosen na dve priznanji, na državno, ki mi ga je podelil predsednik Jugoslavije Tito, in na čestitko oziroma blagoslov Janeza Pavla II. ob moji 60-letnici. V moji vitrini imata posebno mesto.
Leta 1997 so vas proglasili za častnega meščana Celja. Dve leti kasneje ste se kot strankarski kandidat krščanskih demokratov potegovali za župana Celja. Vam je bilo kdaj žal za to odločitev?
Morda sem se res pozno spustil v to. Bilo je štiri leta po moji upokojitvi, malce sem bil že pozabljen. Malo je uglednih profesorjev, vi pa ste imeli v srednji ekonomski šoli svojevrsten sloves, in sicer odličnega predavatelja ter poštenega pedagoga. Kaj ste dejali dijakom? V prvem letniku sem vselej poudaril, da je matematika zelo zahtevna. Celo prosil sem jih, naj pri vsakem poglavju, ko česa ne razumejo, takoj vprašajo. Če jim po ponovni razlagi ni kaj jasno, naj vprašajo še drugič, tretjič. Le tako lahko osvojijo snov.
Ste kdaj dobili ponudbo, da bi postali ravnatelj?
V naši šoli je bila bivša zvezna poslanka. Izbirala je novega ravnatelja in ciljala name. Toda dala mi je vedeti, da njen morebiten predlog ne bi bil sprejet, kajti nisem bil »na liniji«. Pristal sem, da postanem član partije, če le lahko še naprej hodim k maši v cerkev. Ne, to pa ne bo šlo, mi je dejala.
Od kod vaša močna vera?
Po rojstvu sem bil tako slaboten, da je mamo skrbelo, če bom preživel. Svoji sestri je naročila, naj pohiti in me nese krstit v Buče. Poglejte me pri osemdesetih. Se je splačalo, mar ne?
Hudo ranjeni leta 1941, rakasto obolenje leta 89, infarkt leta 95, vmes pa še trikratni zlom lobanje. Kako se to lahko pripeti na sindikalnem izletu?
Profesorski zbor je obiskal Dolenjsko, ob vrnitvi pa smo se ustavili na Trojanah. Ko smo pokosili, sem vse kolegice – bil sem edini moški – izzval na tek. Toda povedal sem, da bom tekel vzvratno. Slišal sem posmehljiv smeh, posebej profesoric športne vzgoje, kar me je še podžgalo. Na dvorišču pred gostilno sem sicer zmagal, toda … Imel sem sandale in se spotaknil ter udaril z glavo ob asfalt. Bil sem v nezavesti, s »fičkom« so me prepeljali v celjsko bolnišnico. Slikanje ni pokazalo zgolj trikratnega zloma lobanje, temveč tudi poškodbo možganov. Ampak sem se izvlekel.
Prepotovali ste skoraj cel svet. Kje je bilo najlepše?
Brez dvoma v Avstraliji. Tam sem srečal naše izseljence, politične in ekonomske emigrante. Že na letališču me je pričakal Stanko Kodre. Bil je pilot, ki se je z Angleži boril proti Nemcem v Egiptu. Tam je spoznal ženo. Od Anglije je dobil posestvo v Avstraliji. In zakaj sem bil ganjen? Povabil me je k sebi na dom. Hčerki, najstnici, sta z njim govorili slovensko, z mamo arabsko, med seboj pa angleško. Naj dodam primerjavo. Moj sosed Dolfi se je leta 1961 odpravil na delo v Nemčijo, potem pa v prvem pismu svoji mami pisal v nemščini. Reva mi je vsa obupana kazala list papirja, na katerem ni nič razumela.
Kaj pa balkanska prvenstva?
Na njih sem zmagoval kot za stavo, nepozabna pa so bila druženja. Srbi, Hrvatje in Bosanci so imeli vedno prijeten pristop do gostov, tudi Grki, ki so že bolj temperamentni in še več govorijo. No, Turkov pa nisem cenil že zaradi njihovih pohodov po naši grudi …
Dean Šuster, foto: GrupA, arhiv NT, Novi tednik, 11. 2. 2011
