S tem naslovom je bil na današnji dan pred 50 leti objavljen članek v Novem tedniku. Vabljeni k branju:
Na naše vabilo se je javila v uredništvu. Dekle, ki je pred tednom dni napisala pismo, ki je izražalo skrajni obup, obenem pa toliko poguma, da bi ga enaindvajsetletnemu dekletu ne prisodili.
Ko sva si sedeli nasproti, je bila videti, kot da ne verjame naši resnični želji, da ji pomagamo. V temnih očeh se je zrcalilo nezaupanje, ki je bilo zadnje mesece stalni spremljevalec njenega življenja. Bila je mirna, ko je izrazila željo, da nerojenega otroka obdrži, zavedajoč se vseh težav, ki jo čakajo.
Nič posebnega ni njena zgodba. Življenje jih je napisalo že veliko, razlikujejo se samo v odtenkih. Pisale so se pred vojno, po vojni in danes, le s to razliko, da so se razmere med ljudmi spremenile. Včasih so nezakonsko mater obsojali, danes ji na tihem izražamo priznanje za pogum, za moč, ki jo zmore, da vsemu navkljub otroka obdrži.
Naj ostane dekle nekaj časa še neimenovano. Prehudo bi bilo, da bi jo takoj sprejela javnost. Zlasti zato, ker tam, kjer stanuje, ne vedo, da je noseča. Lahko bi jo vrgli na cesto, če bi odpovedalo srce . . . Prehudo bi bilo.
Dekle je priučena šivilja in je bila zaposlena v tovarni. Tja je prišla iz hribov in tam je tudi spoznala ljubimca, 26 letnega fanta, ki se je pred novim letom izkazal, da je mož in oče dveh otrok. Dekle je s pretvezo, da se bosta poročila, zvabil v Celje in živela sta skupaj. Ona vedno s prikrito bojaznijo, da je revna in on bogat, zato, da ne gresta skupaj, on pa z odločnostjo falota, da je za njo zgradil stanovanje, kamor jo je tudi popeljal. Po nekaj mesecih skupnega življenja je bila dekle noseča. Ko je vsa srečna to povedala ljubimcu, ji je odkril resnico: da je poročen in oče dveh otrok.
Razočarano dekle je pobegnilo iz njegovega lepo opremljenega stanovanja, prenehalo se je voziti z njegovim avtom in se odselila.
Sprejela jo je žena, ki ni vedela, kako je z njo. Ostala je brez sredstev za preživljanje in pravkar trosi zadnje prihranjene krajcarje. Zaradi obljub je zapustila delovno mesto v Šentjurju, danes živi v Celju. Napisala je dvajset prošenj za zaposlitev in vse so ji bile odbite. V nekaterih je navedla, da je noseča, v nekaterih tega ni.
»Otroka hočem«, je povedala, hkrati pa izrazila vso odločnost, ki Jo skriva krhka postavica. To ni bil izraz trme, le odločitev zrele žene, ki ve, kaj hoče. Poprijela bi za vsako delo in v vsaki občini celjskega območja. Da bi se preživela in skupaj spravila najnujnejše za otroka. Rada bi se zaposlila, delala in le v skrajnem primeru bi vzela socialno podporo.
Zato, danes v njenem imenu prosimo! Prosim podjetja, ki iščejo žene za zaposlitev, da vzamejo naše dekle v službo. Kljub temu, da je v četrtem mesecu nosečnosti, za katero ima vso ustavno pravico. Ima tudi pravico do dela. Prosimo podjetja, da obidejo svoje zakone, ki jih spremlja praksa, da nosečih žena ne zaposlujejo. Prosimo za dekle, ki želi prostor pod soncem za sebe in otroka, ki se je odločila zanj. Prosimo v imenu vseh tistih, ki upajo, da humani odnosi med ljudmi niso le puhla fraza, ampak trdna beseda.
Če se bo katero podjetje odločilo, da zaposli našo deklico, naj sporoči na uredništvo Novega tednika in Radia Celje.
Zdenka Stopar, Novi tednik, 14. 2. 1974
