Prav gotovo ne bo nihče trdil, da je sedanje vodstvo železniške postaje v Celju krivo, da je postaja za današnji promet in potrebe premajhna in z nedostatki. vendar bi se nekako le dalo urediti
Ustavimo se za enkrat pri savinjskem vlaku in potnikih, ki prihajajo z istim v Celje. Poleg slepega tira pripelje vlak ob skladišču in postajnem poslopju ter se z lokomotivo ustavi nekako ob začetku perona. Štirikrat dnevno se to ponavlja, tisočkrat pa ljudje preklinjajo, ko se zaletavajo ob vodno črpalko, ob vagone-zbiralce pepela, ko skačejo preko kupov pepela, da se zamašijo v grlu med postajnim poslopjem in vagoni, se še enkrat spodtaknejo pri kretnici z nastavkom, da bi se po kratkem času znova zna-šli v še večji gneči pred izhodnimi vrati.
Ni redek primer, da potniki pri izstopu skačejo eden drugemu na hrbet ali v najboljšem primeru na noge, da nekoga obremenijo z nahrbtnikom, kovčegom ali podobno ropotijo, da o otrocih in invalidih sploh ne govorimo. Iz službenega vagona prevzemajo kolesa in če jo je nekdo srečno odnesel prej, jo bo pa tukaj prav gotovo staknil po glavi. Dnevno teče ta črna reka ljudi po postajnem »Džerdapu« da bi se pred peronom razlila in ovirala že itak obširen promet.
Dnevni potniki so se temu direndaju in suvanju že nekako privadili, dočim so tujci pravi revčki in obžalovanja vredni, ko se znajdejo v povorki. Poleti ta poseben način prometa še nekako gre toda pozimi, ko se v ta vrvež pomeša sneg, poledenela tla in tema, postane vse skupaj precej resna zadeva o kateri ne mislijo samo potniki temveč tudi drugi, razen menda merodajnih.
Včasih se sicer zgodi, da se nekateri, ki se jim najbolj mudi hočejo izogniti gneči in skrajšati pot na ta način, da bi se zmuznili skozi vrata za skladiščem. Navadno imajo smolo, ker jim uslužbeni organi namero preprečijo in jih napotijo na pot. ki je začrtana pred 100 leti in od katere se ne sme odstopiti. In vendar . ..?
Dvomimo, da je nekje v železniških predpisih, katerih je sicer veliko in so zelo precizni, napisano, da mora vsaka postaja imeti samo en izhod pa naj stane kar hoče. Pa tudi če bi bilo kaj takega napisanega, ali se ne bi dala v Celju napraviti izjema? Odpravili bi »ozko grlo«, pospešili izhod potnikov in jim naredili zadovoljstvo?
Samo ena vrata med skladiščem in postajnim poslopjem, en napis »izhod« pa bi bila zadeva rešena. Enega od vratarjev glavnega izhoda bi pri prihodu Savinjčana premestili na novi izhod in verjamemo, da bi 101 leto železnic v Celju doseglo še en majhen, toda zadovoljiv uspeh.
Celjski tednik, 22. 10. 1949
