Čeprav v celjski občini ni veliko prebivalcev, katerih glavni vir dohodka bi izhajal iz kmetijske proizvodnje, so vendar problemi ostarelih kmetov prav tako pereči kot drugod. Zaradi tega je center za socialno delo izdelal obsežen predlog za reševanje gmotnega položaja tistih kmetov, ki ostajajo na jesen svojega življenja na svojih kmetijah sami in brez možnosti, da bi obdelovali zemljo.
Razmere, v katerih živijo in delajo ostareli kmetje, so zelo pestre. Zato je razumljivo, da ni bilo mogoče izdelati recepta, po katerem naj bi reševali probleme vseh. Kljub temu pa center predlaga nekaj variant, pri čemer je najzanimivejše to, da upošteva socialno podporo kot poslednjo od vseh možnosti. S to obliko pomoči ostarelim kmetom bi probleme preživljanja sicer najbolj preprosto rešili, vendar ostaja v takem primeru zemlja neobdelana tudi vnaprej. Zaradi tega se je tudi svet za socialno varstvo, ki je o teh vprašanjih razpravljal, bolj ogreval za druge rešitve — kot so na primer usposobitve kmetij, prenos lastninske pravice na mlajšo osebo, ki z ostarelim kmetom ni v sorodstvu, seveda s pogojem, da ta kmeta vzdržuje do smrti. Po drugem predlogu naj bi kmetovo imetje prevzela družba, ki naj bi prevzela s tem tudi jamstvo za sredstva za preživljanje ostarelega kmetovalca. Uporabljive in koristne oblike bi bile tudi boljša kooperacija, oprostitev plačevanja družbenih obveznosti in kot smo že omenili, razne občasne in stalne podpore.
Novi tednik, 20. 3. 1969
