Med tistimi delovnimi organizacijami celjske industrije, ki v zadnjih letih kljub nespremenjeni vnanji podobi doživljajo pomemben notranji razvoj je tudi tovarna aerotermičnih proizvodov KLIMA Celje. Skoraj šeststočlanski kolektiv se je v zadnjem obdobju lotil na področju sodobnejše organizacije proizvodnje, spreminjanja karakterja proizvodnje in iskanja možnosti po intenzivnejšem vključevanju na tržišče težavnih nalog, ki pa jih, sodeč po dosedanjih rezultatih, uspešno premaguje. Vse kaže, da se bo v bližnji bodočnosti o tej delovni skupnosti slišalo kaj več, kot v zadnjem obdobju, ko je kolektiv več ali manj živel za svoje uspehe in ni učinkoviteje posegal v zanimanje javnosti.
V čem je pravzaprav stvar? Preprosto povedano je kolektiv KLIME v minulih letih pri proizvodnji investicijske opreme praktično vedno proizvajal za vnaprej znanega individualnega naročnika, oziroma kupca. Skratka, Klima je bila nekakšen posebne vrste industrijsko organiziran servis, pri katerem so naročniki naročali to ali ono opremo, ki so jo potrebovali za funkcionalno usposobitev novih industrijskih in drugih objektov. Iskati je bilo torej treba individualnega naročnika za posamezne vrste proizvodov, za katere je bilo najbolj značilno to, da so bili, čeprav v svoji namembnosti enotni, v pogledu dimenzij, praviloma vedno različni.
Tak sistem dela pa je nedvomno pogojeval številne probleme, ki jih na primer kolektivi drugače organizirane proizvodnje, praktično niso poznali. Od tod tudi izvira eden izmed problemov, po katerem je Klima nekoč slovela, v negativnem smislu seveda: to so bili roki.
Če je bilo naročil veliko, so se roki daljšali in obratno. Verjetno ni potrebno posebej poudarjati, da je bilo potrebnih nemalo naporov, da so v delovni organizaciji (ne da bi pri tem trpela redna proizvodnja!) uspeli da so v toku zadnjih nekaj let že standardizirali dobršen del svojih izdelkov. To pa praktično pomeni, da so prešli od individualne na serijsko proizvodnjo.
Vsekakor je to za kolektiv velik notranji premik, velika sprememba, ki se ji bo treba v celoti šele privaditi. Trenutno že teče tako organizirana proizvodnja, da odpade približno polovica proizvodnje na serijsko izdelavo posameznih toplotno zračnih naprav, preostali del pa še vedno odpade na individualno proizvodnjo.
Poleg tega, da si je kolektiv naložil težavne naloge tako bistvene preusmeritve v tehnologiji in organizaciji proizvodnje, pa si je nalagal tudi druge pomembne naloge. V zadnjem letu se je močno povečal obseg poslovanja, saj je pri nespremenjenih cenah, kolektiv zabeležil 20 odstotno rast. Pri tem bo zanimivo ugotoviti tudi to, da se kolektiv Klime pojavlja kot indirektni izvoznik, saj prodaja od skupne proizvodnje okoli 12 odstotkov investicijske opreme, ki gre za potrebe našega ladjedelništva. Klima sodeluje s skoraj vsemi našimi ladjedelnicami in vrednost proizvodnje samo s tega področja bo letos dosegla milijardo starih dinarjev.
Preusmeritev na serijsko proizvodnjo pa postavlja pred kolektiv Klime nove naloge. Iskati bo namreč potrebno dodatna tržišča (ne samo zaradi tega, ker so trenutno sorazmerno močno porasle zaloge gotovih izdelkov, kar veže znatna obratna sredstva) in ne nazadnje tudi zunaj naših meja. Ekonomska računica sama sili kolektiv Klime, da intenzivno razmišlja tudi v tej smeri, saj so pravočasno spoznali, da jim domače tržišče že postaja pretesno.
Če pa ob tem upoštevamo še dejstvo, da se kolektiv z reprodukcijskim materialom oskrbuje praktično le na domačem tržišču, potem bo njegovo pojavljanje v bodočem izvozu tem pomembnejše.
Da pa bi se v podjetju teh odgovornih nalog v bodoče lotili na trdnih osnovah ter z jasnimi cilji, so že naročili posebno študijo o analizi tržišča, v kolektivu pa se pripravljajo na ustanovitev marketinga.
Iz vsega tega nedvomno sledi, da so se tudi v tej celjski delovni organizaciji v celoti zavedli, da je potrebno že danes misliti na jutri, da je potrebno vso pozornost posvetiti tržišču in njegovim zahtevam, kajti le tako bo mogoče uspevati tudi v bodoče.
Novi tednik, 4. 10. 1973
