S tem naslovom je bil na današnji dan pred 30 leti objavljen prispevek v Novem tedniku. Vabljeni k branju:
Na celjskem pokopališču so v soboto v organizaciji Društva mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko 1941-1945 opravili simbolen pokop približno 16 tisoč padlih Slovencev, ki so kot nemški mobiliziranci izgubili svoja življenja v času II. svetovne vojne.
Sobotno dogajanje v Celju je bil prvi javni poklon spominu padlih Slovencev, po sili vojakov, ki so svoja življenja pustili v vojaških enotah velikega rajha. Od sredine leta 1942 do konca vojne je namreč nemški okupator v svoje enote mobiliziral okoli 70 tisoč slovenskih fantov in mož, od tega jih je blizu 16 tisoč padlo, približno toliko pa je danes še živih. Le ti so organizirani v Društvu mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko 1941-1945 s sedežem v Celju, saj je bilo največ po sili vojakov prav iz Štajerske. Člani društva so s prostovoljnimi denarnimi prispevki financirali postavitev spomenika na celjskem pokopališču, zanj pa bo v prihodnje skrbela Mestna občina Celje.
Po maši zadušnici v cerkvi sv. Danijela je simboličen po kop na celjskem pokopališču vodil mariborski škof dr. Franc Kramberger. Zbranim je spregovoril tudi predsednik društva Rudi Markovič, ki je opozoril, da vsaka vojna pušča za sabo grobove, ki niso pomembni ne za zmago in še manj za poraz, v njih ležijo žrtve. In zato naša domovina Slovenija ne sme dopustiti, da bi ti nesrečni fantje, po sili vojaki, ostali v neznanih gomilah, ki so bile od afriškega peska in ruskih step do Narvika in francoske Normandije zvečine označene le z brezovo vejico.
Spomenik na celjskem po kopališču, visok lesen križ s spominsko ploščo, naj torej stoji v spomin žrtvam vojnega nasilja, ki kot nesrečne žrtve ostajajo opomin poznejšim rodovom.
I. Stamejčič, foto: Sherpa, Novi tednik, 10. 5. 1995
