Strelnikoff – rokovski postmodernizem

16. 04. 2013 00:00

Tam enkrat v začetku devetdesetih je iz nekdanje celjske punkovske in sploh alternativne scene zrasla skupina Strelnikoff in sublimirala vse tisto, kar se je bodisi na lokalni bodisi na globalni tovrstni sceni dogajalo pravzaprav eno celo desetletje; z enim samim koncertom v zatohlem pa toliko bolj pomembnem Kljubu jim je uspelo več kot vsem tistim, ki so se predstavili najprej na več, potem pa še na večjih koncertih. Zakaj? Preprosto; Strelnikoff ima za razliko od ostalih bendov take ali drugačne glasbene zvrsti trdno strukturirano strategijo akcije, medtem ko (so) se vsi ostali odločajo za strategijo igranja. Z drugimi besedami, Strelnikoff so ena od treh postmodernističnih glasbenih zasedb na slovenskem: Laibach, U redu in Strelnikoff.

Več kot desetletje je že minilo, odkar je Lvotard zakoličil konec velikih zgodb; sočasno z njimi je odmrl celostni subjekt, se razpršil na majhne in najmanjše delce in prostor manevriranja prepustil diktiranemu objektivizmu; tega pa je v knjižici z naslovom Postmodernizem zajel oziroma označil kot pastiž Frederick Jameson.

Gre skratka za lepljenko najrazličnejših vedenj, za katero se več ne skriva avtor, temveč avtoriteta. Oziroma drugače, ko poslušamo/gledamo Strelnikoff vemo, da ne gre za avtorsko glasbo, pač pa za golo lepljenko najrazličnejših citatov, za katerimi se skriva neimenovana avtoriteta oziroma več avtoritet. Še več, če je modernizem (tudi v glasbi) še prisegal na avtoriteto, jo postmodernizem zamolči oziroma ignorira in avtorstvo pripiše sebi. Strelnikoff počne ravno to; avtorji so ravno toliko, kolikor zamolčijo avtoriteto.

Korak dlje od ostalih dveh postmodemističnih zasedb na slovenskem rokovskem odru pa so s pomočjo izrazito gledališkega elementa ponavljanja storili ravno Strelnikoff; zaobjeli so tretjo stopnjo Deleuzove sinteze časa, ki govori o ponavljanju različnega (ponavljana akcija postane akcija ponavljanja). Ali kakor je ob priložnosti, ko si je večkrat ogledal eno in isto predstavo povedal S. Kierkegaard: »Odkril sem, da ponovitve sploh ni, in se o tem prepričal, saj se mi je ponavljalo, na vse mogoče načine. Ponovila se je le nezmožnost ponovitve.« Ravno to se zgodi ob večkratnem spremljanju koncertov skupine Strelnikoff Kierkegaardu se je zgodilo to, kar se zgodi nepozornemu obiskovalcu koncertov Strelnikoff; ponavlja se mu vse, razen tistega, kar bi želel, da bi se ponovilo oziroma spregleda dejstvo, da se ponavljanju ne ukazuje. Naj bo koncert prejšnjemu še tako zelo identičen, gledamo neko povsem novo strukturo. Tisto, kar spregledala Kierkegaard in obiskovalec koncerta je ravno to, da je ponavljanje uresničeno v sami odločitvi za ponovno prisostvovanje. Oziroma drugače; ponavljanje na objektu, ki se ponavlja, nič ne spreminja, pač pa marsikaj spremeni v duhu, ki ga obravnava.

In v tem je kleč strategije akcije Strelnikoff; tisto čemur prisostvujemo, smo že videli, torej sploh nimamo več, kaj videti. Kierkegaard je iz pričal gledalčevo nezmožnosti ponovitve. Strelnikoff so jo le do konca zgradili in načeli eno temeljnih vprašanj po zatonu postmodernizma — možnost ponovitve in ponavljanja.

Novi tednik, 15. 4. 1993

Vam je članek zanimiv? Delite ga s prijatelji:
X
164 queries in 4,219 seconds.