Tako začenja svoj sestavek dopisnik O. I., ki opisuje dogodek pred dnevi na Bregu. Deložacije so najžalostnejše poglavje pri stanovanjskih problemih. Slo je za petčlansko družino Pungeršek, katero je najemnik stanovanja Kavčič s sodno odpovedjo uspel deložirati iz svojega stanovanja. Pungeršek je bil podnajemnik in je moral z družino in pohištvom na cesto.
Kar se je pozneje zgodilo, so Celjani, ki so se v gručah podajali ogledovat stisko deložirane družine, sami videli. Deložirani so nad pohištvo razpeli staro ponjavo in v teh razmerah prebili eno noč in ves dan. Na nesrečo je še deževalo. V Pungerškovi družini je tudi 4 mesečni dojenček.
Dopisnik sprašuje, kako je to mogoče, zakaj je do te deložacije prišlo, in zaključuje svoje sporočilo s tem, da bi bilo treba tudi podnajemnike z zakonom zaščititi.
Po zahtevi dopisnika bi bilo treba obelodaniti tudi drugo plat medalje. Toda to ni potrebno. Potrebno je znana dejstva osvetliti samo še z manj znanim ozadjem: Družina Pungeršek je bila v stanovanju Kavčiča kot podnajemnik.
Pred vselitvijo so se sporazumeli, da bodo poleg najemnine plačali še 50.000 dinarjev. Tega plačila Pungerškovi niso zmogli, zato se Kavčič ni zadovoljil s 5.000 dinarji in vložil tožbo, katere posledica je bila sodna odpoved. To barantanje je šlo za stanovanje v stavbi splošnega ljudskega premoženja. Mimogrede povedano, takim ljudem, ki prekupčujejo s stanovanji in si iz stiske delajo dobičke, bi bilo treba tudi stopiti na prste.
Kar se je pozneje zgodilo, je bila neke vrste demonstracija. Na Okrajnem sindikalnem svetu so sicer mnenja, da bi sodišče ne smelo deložirati družine, dokler bi ji ne dali primernega stanovanja. Vendar je prizor ob cesti na Bregu imel poleg pretresljivosti tudi tendenciozni prizvok. Napis na šotorskem krilu »Stanovanje petčlanske družine« je za vse očividce pomenil, češ, družba je kriva. Prizadeti so ljudem pripovedovali le o tem, da so bili deložirani, toda o denarni kupčiji je le malokdo zvedel. Ko so pristojni organi hoteli vsaj zasilno rešiti problem, je prišlo s strani deložirancev do izsiljevanja — zahtevali so komfortno stanovanje. Podobno se je zgodilo tudi ob ponovni vselitvi v staro stanovanje, ko je prišlo do vpitja, češ, »pobiti nas hočejo«.
Vsak razumen človek bo priznal, da je za dogodek predvsem kriva Pungerškova družina in seveda Kavčič, ki je s stanovanjem barantal. Zato je valjenje odgovornosti na družbo tendenciozno in neopravičeno.
Vsekakor pa bi bilo treba pri obravnavanju stanovanjskih primerov, zlasti kadar gre za družine z otroki, gledati bolj človeško. To bi bilo treba imeti v vidu zlasti v tem primeru, ko ni šlo za nasilno vselitev, temveč za predhodni sporazum, ki je po našem mnenju kazniv.
Celjski tednik, 17. 4. 1959
