Teden dni za tem, ko so novo tovarno za proizvodnjo titanovega dioksida na veliki slavnosti izročili namenu, je v njej zagorelo. Bilo je v soboto, 7. julija. Ura je kazala 6,40. Delavci so opazili ogenj. Požar. Alarm. Organizirana pomoč je bila takoj na mestu. Delavci, gasilci iz vseh koncev in krajev, pripadniki JLA. Ogenj je zajel del sredine glavnega proizvodnega obrata. Požar v lurgi filtrih. Bil je takoj lokaliziran.
Četudi je še preuranjeno poročati o vzrokih velike nesreče in njeni škodi, kaže, da je samo požar prizadejal kolektiv za okoli tri milijarde starih dinarjev, škoda je velika. To pa ni vse. Nesreča je prišla v času, ko so se cinkarni in njenemu kolektivu začeli bližati boljši, lepši časi.
Zaradi prekinitve proizvodnje v novi tovarni bo samo dohodek kolektiva manjši za okoli dve milijardi starih dinarjev! Udarec, ki ga niso pričakovali. V cinkarni so zaskrbljeni. Zavedajo se položaja in nalog Prav zato so v teku največja prizadevanja, da bi velikansko škodo zmanjšali, da bi proizvodnja čim prej stekla, skratka, da bi čim prej odstranili posledice velike nesreče, ki bo močno vplivala na končne rezultate poslovanja.
V tovarni so strokovnjaki, ki proučujejo lurgi filtra, če bo šlo vse po sreči, bo že na začetku prihodnjega tedna stekla proizvodnja v novi tovarni. Zaenkrat močno omejena, samo s 25 odstotno zmogljivostjo. V takem obsegu naj bi delali do približno začetka avgusta, zatem pa povečali proizvodnjo na 50 do 60 odstotkov kapacitet. V isti sapi iščejo rešitev, da bi v proizvodnem procesu zajeli kar se da največ titana. Vsaka izgubljena tona titanovega dioksida pomeni eno milijardo starih dinarjev.
Da bi bila izguba čim manjša in da bi kar najbolje rešili problem tudi zaradi onesnaženja okolja, bo proizvodnja najprej stekla na eni liniji. Skratka, v cinkarni so vsi napori usmerjeni v to, da bi posledice nesreče čim prej odstranili in da bi v najkrajšem možnem času dosegli normalno stanje. Kdaj bo to, je težko reci. Bržčas ne pred koncem leta.
Novi tednik, 12. 7. 1973
