Kjer so nekdaj šolske sestre zapirale mladino pred svetom, pred stvarnostjo, jo vzgajale v mlačne ljudi, tu se danes
razlega vrisk nove mladine. Nekdaj vila šolskih sester je danes mladinski dom, kjer je našlo zatočišče okrog 50 otrok.
Delno so to sirote brez staršev in so v popolni oskrbi v domu, delno enostranske sirote, katerih matere, žene padlih borcev, so zaposlene v produkciji. Dom nosi ime po naši hrabri talki Tončki Čečevi, ki je izšla iz vrst borcev za svobodo, iz vrst trboveljskih proletarcev.
Začudil sem se ob vstopu v dom. Lepe svetle sobe, otroške spalnice z belimi posteljami, primerno urejena kopalnica, mala a zelo prijazna kuhinja, vse to sem zagledal sedaj po treh mesecih adaptacijskih del. Mnogo truda je vloženega v tem delu. Brez dvoma ima pri vsem največ zaslug upravnica tov. Smagur Boža, ki je zelo skrbno pripravila otrokom udoben domek. Sicer gre pa velika zahvala tudi ženam III. četrti, ki so zelo pridno pomagale pri čiščenju in urejevanju doma.
Pred enim mesecem se je začelo tu novo življenje. Spet smo rešili s, tem marsikatero težko socialno vprašanje. Tu so mnogi otroci dobili svoj novi dom in so s tem dobro preskrbljeni. Uprava doma se trudi, da bi življenje teh otrok čim prijetneje uredila. Dve učiteljici pomagajo otrokom pri učenju, z njimi delajo naloge, nudijo jim tudi razvedrilo s fizkulturnimi igrami in podobnim. Če greš mimo, v njihovem prostem času, daleč slišiš njihov vrisk, ko se podijo po dvorišču v okrilju sadnega drevja. Seveda , tudi prepir kdaj nastane in mora včasih tudi tov. upravnica poseči vmes, toda to nič ne de; zdrav duh v zdravem telesu.
Dom se je šele osnoval in je še v začetku razvoja. Marsikaj bo še treba, da bo dom res najlepši, tako trdi upravnica,
ki je zastavila vse sile za procvit doma in izboljšanje življenja naše mladine.
Celjski tednik, 15. 5. 1948
