Na spominski slovesnosti s sveto mašo v Spominskem parku Teharje je celjski škof Maksimilijan Matjaž poudaril, da žrtvam povojnega nasilja pripadajo ime, spomin in grob. Sprava po njegovih besedah zahteva priznanje in odpravo krivic, spomin na trpljenje pa ne sme postati netivo novega sovraštva.
Na Teharjah so se v nedeljo, 4. oktobra, spomnili ljudi, ki so bili v povojnem taborišču mučeni, pobiti ali od tam odpeljani v smrt. Škof Maksimilijan Matjaž je nagovor začel z besedami: »So kraji, kjer človek težko govori. Besede se zdijo premajhne. Teharje so takšen kraj.«
Poudaril je, da mrtvi niso zgolj številke v dokumentih ali žrtve nekega zgodovinskega časa, temveč ljudje z imenom in obrazom, ki niso izginili. Živi imajo zato dolžnost, da jim vračajo človeško dostojanstvo, ime in grob.
Odpuščanje ne pomeni prikrivanja zločina
Osrednji del nagovora je namenil razmerju med resnico, odpuščanjem in spravo. »Odpuščanje ne pomeni, da zlo prenehamo imenovati zlo,« je opozoril. Sprava tudi ne pomeni postavljanja žrtve in storilca na isto raven ter poziva, naj preteklost preprosto pozabimo.
»Sprava ni prevleka, s katero bi prekrili zločin in trpljenje. Sprava se ne rodi iz enačenja, ampak iz resnice.«
Resnična sprava potrebuje resnico, priznanje krivice, njihovo odpravo ter zadostitev. To je izvorno človeški moralni imperativ, ki velja tako za posameznika kot za skupnost.
Za resnično spravo so po njegovih besedah potrebni resnica, priznanje krivice, njena odprava in zadoščenje. Ob pričevanjih o molitvi jetnikov v zadnjih dneh življenja je posebej opozoril, da njihove vere ne smemo razumeti kot romantiziranje trpljenja: »Trpljenje je kruto. Zločin ostaja zločin. Kaže pa nam, da v človeku obstaja prostor, kamor nasilje ne more vstopiti, če mu človek tega ne dovoli …«
Nihče ne sme postati gospodar življenja drugega
Škof je začetek nasilja prepoznal v trenutku, ko si človek ali oblast prilastita pravico odločati, kdo sme živeti, kdo je vreden imena in groba ter kdo naj izgine iz spomina. Zgodovina mora biti prostor odgovornosti, ne razvrščanja ljudi na »pravo« in »napačno« stran.
»Potrebujemo resnico, ki ne postane novo orožje; spomin, ki ne proizvaja novega sovraštva; pravičnost, ki ne postane maščevanje; in odpuščanje, ki ne prikriva resnice.«
Ob sklepu je pozval k odgovornosti do prihodnjih rodov, da nobenega otroka ne bi več doletela usoda otrok Petrička in da bi jim zapustili deželo, kjer bo človekovo dostojanstvo močnejše od ideologije.
Peršič: O teh dogodkih je treba govoriti
Zbrane je nagovoril tudi filozof Jan Peršič, ki je poudaril, da posledice povojnega nasilja segajo v sedanjost. Kot pozitivna premika je izpostavil pokop posmrtnih ostankov iz jame pod Macesnovo gorico in vpis smrti žrtev v matični register.
Spominski park na območju nekdanjega taborišča so odprli leta 2004, vendar še ni dokončan.
