Jana Kvas: "Če si sam ustvarjalec, še nekako globlje ali intimneje doživljaš tujo literaturo"

29. 07. 2014 08:26
Jana Kvas
Jana Kvas

Jana Kvas ne potrebuje kaj dosti predstavljanja. Ko jo slišite, lahko o njej izveste prav vse.

Njeni čutni in karizmatični nastopi namreč razkrivajo, da je talentirana ženska z velikim Ž, ki v glasbeno ustvarjanje vlije vso svojo bit in ljubezen.

Širša javnost jo sicer najbolj pozna kot karizmatično šansonjerko in kantavtorico, med dijaki pa je bolj prepoznana tudi kot učiteljica slovenščine na gimnaziji Lava. Sami smo jo imeli čas spoznati kot odlično sogovornico, ker pa smo jo ujeli tik pred nastopom, smo se lahko tudi na lastne oči in ušesa prepričali, da gre za vrhunsko avtorico, ki med svojimi koncerti popolnoma spoji sebe s svojo glasbo.

O svoji glasbi, šansonu, nam je zaupala tudi nekaj več, hkrati pa je razkrila, kako se njen poklic prepleta z njenim glasbenim ustvarjanjem.

Najbolj znani ste kot šansonjerka, vendar vas imam na sumu, da ste ženska tisočerih talentov. Zato najprej razkrijva, kdo sploh je Jana Kvas in kaj počne.

Po izobrazbi sem magistrica didaktike književnosti, poučujem slovenščino na  Gimnaziji Lava, ki deluje na Šolskem centru Celje. Moja ustvarjalnost je kar tesno povezana s službeno dejavnostjo: v šoli o pesništvu predavam, doma pa ga ustvarjam. V prostem času tudi slikam; imela sem že nekaj razstav in ob koncu tega leta bo na ogled nova.

Kakšna je ta povezava med poučevanjem in ustvarjanjem poezije?

Izdala sem pesniško zbirko in pišem besedila za svojo glasbo ali glasbo za svoja besedila. Mislim, da imam zato, ker sem tudi sama ustvarjalka, drugačen vpogled v dela drugih. Če si sam ustvarjalec, jih še nekako globlje ali intimneje doživljaš. Seveda pa je ta literatura, ki sem jo od nekdaj rada prebirala, tudi moj navdih. Tako sem napisala nekaj šansonov, ki se  motivno navezujejo na znana literarna besedila, na primer Kafkove motive, Vlak Ane Karenine, Almo K. …

Nekaj šansonov ste tudi sami prevedli (iz francoščine v slovenščino). Kakšen je proces prevajanja poezije?

Prevajanje pesniških besedil je zahtevno delo. Nikoli jih ne moreš prevajati dobesedno, sploh pa ne, ko je besedilo združeno z melodijo.  V pesmi, ki se poje, je treba ohraniti ritem oz. število zlogov. Tako gre bolj za prepesnitve kot za prevode. Moje so takšne, da  vsebinsko oz. motivno ohranjajo elemente izvirnika, so torej malo svobodnejši prevodi. Prevedla (prepesnila) sem več šansonov Edith Piaf, pa tudi mnoge druge pesmi klasičnih, lahko bi rekli »kultnih« izvajalcev te zvrsti. V zadnjem času jih vključujem v svoje koncerte. Pogosto pa te pesmi pojem pol v slovenščini in pol v francoščini, saj večina ljudi ne razume francosko, melodije pa so jim blizu.

Torej imate tudi veliko avtorskih skladb?

Da, pretežno izvajam svoje skladbe. Te so plod večletnega ustvarjanja; sem avtorica njihovih besedil in glasbe, aranžmaje pa ustvarimo v moji glasbeni skupini.

Zakaj pa ravno šansoni?

Šanson je težko opredeljiv pojem, čeprav je to samo francoska beseda za pesem. Njegove definicije so različne. Glasbeno je zelo raznolik, saj njegovi izrazi segajo od popevke do kabareja in jazza. Opredelitev, ki je meni najbližja, je, da je šanson uglasbena poezija. Po eni strani me je do te zvrsti glasbe pripeljala ljubezen do nje, po drugi lastno ustvarjanje, ki traja že od osnovnošolskih let. Najprej sem pisala poezijo brez glasbe oz. pesmi brez glasbene »spremljave«. Potem pa se mi je v nekem trenutku zazdelo, da pesem lažje pride do ljudi, če ima še melodijo.

Katere teme pa so vam najbližje, ko ustvarjate svojo avtorsko poezijo?

V bistvu vse – od bolj intimnih, večnih tem, kot je ljubezen v najširšem smislu, ne le v dvojini, pa do družbenih s kritičnim pogledom.

Jano Kvas smo ujeli na koncertu, kjer se je predstavila s svojo poezijo.
Jano Kvas smo ujeli na koncertu, kjer se je predstavila s svojo poezijo.

Veliko ljudi šansona kar ne zna opredeliti. Kakšen pa se vam zdi odnos slovenske oz. natančneje celjske publike do njega?

Šanson nima širokega kroga poslušalcev, ker se zaradi zahtevnejših besedil zdi večini ljudi pretežak oziroma miselno prenaporen. Ampak tista publika, ki ga sprejme, zna ustvarjalcu ali poustvarjalcu izraziti spoštovanje, kakršno bi na komercialnih množičnih glasbenih prireditvah zaman iskali – v Celju ali v celotni Sloveniji.

Ali ste glasbeni samouk ali ste se kje glasbeno izobraževali?

Sem samouk, nimam glasbene izobrazbe, izhajam pa iz družine, v kateri je bila glasba sestavni del življenja in velika vrednota. Zelo veliko smo prepevali, petje je torej družinska tradicija. Glasba je moja ljubiteljska dejavnost, izpolnjuje me in mi veliko pomeni.

Jana Kvas s svojo instrumentalno skupino.
Jana Kvas s svojo instrumentalno skupino.

S kom pa najraje sodelujete?

Najraje sodelujem s svojo instrumentalno zasedbo, ki me redno spremlja. Sodelovala pa sem tudi že z zasedbama Tuned Fish (Uglašena riba) in Gamma.

Za konec se vrniva še malo k vašemu poklicu profesorice slovenščine. Širša javnost vas sicer pozna kot sproščeno in karizmatično šansonjerko. Bi na drugi strani zase lahko rekli, da ste kot profesorica strogi?

To bi lahko povedali moji dijaki … Mislim, da sem stroga v določenem smislu. To je tista strogost, po kateri morajo obstajati merila ocenjevanja in raven znanja. Dijaki sami jo dobro sprejemajo. Sicer pa grem mladim naproti, kar pomeni, da se znam pogovoriti z njimi, če se pojavijo kakšni problemi. V tem smislu nisem stroga oziroma nepopustljiva.

Kako pa bi sami ocenili šolski sistem v primeru poučevanja slovenščine? Pogosto je namreč problematična nesistematična delitev na književnost in slovnico.

Verjetno mislite s tem dvodelnost predmeta, ki se je nekoč imenoval, po mojem mnenju bolj upravičeno, slovenski jezik in književnost, zdaj pa je preprosto slovenščina. En del je namenjen učenju jezikovnih zmožnosti, drugi spoznavanju književnosti, v čemer ni nič problematičnega. Problem morda nastopi, ker se v praksi ne upošteva razmerje med njima. V gimnaziji na primer poučujemo slovenščino štiri ure v tednu, torej 140 ur v šolskem letu; polovica teh ur naj bi bila namenjena jezikovnemu, polovica pa književnemu pouku. Seveda pa se lahko učitelj odloči, kako bo učne teme razporedil: lahko v enem tednu poučuje dve uri jezik, dve pa književnost, lahko pa snov obravnava po jezikovnih in literarnih tematskih sklopih. Jaz že nekaj časa poučujem po sklopih, ker sem ocenila, da je tak način dijakom bližji.

Zakaj pa so mlajše generacije po vašem mnenju manj retorično in pisno obogatene?

Prepričana sem, da zaradi tega, ker manj berejo. Z branjem človek pridobiva besedni zaklad in se ob zgledih uči jezikovnega izražanja.

 

F/T/V: Tina Ožvald

Oznake: , , , , , , ,
Vam je članek zanimiv? Delite ga s prijatelji:
X
179 queries in 0,533 seconds.