Tudi to leto se je v cerkvi pri Svetem Duhu na polnočnicah zbrala množica kristjanov. Skupaj so praznovali rojstvo Jezusa Kristusa in drug drugemu izrekli praznična voščila.
Božič je tradicionalni krščanski praznik, katerega bistvo je praznovanje rojstva Jezusa Kristusa, Božjega sina. Po Svetem pismu bi naj na to noč v Betlehem prišla visoko noseča Marija in njen izbranec Jožef. Ker v Betlehemu nista našla prenočišča, sta se zatekla v bližnji hlevček, kjer je Marija rodila Jezusa in ga položila v jasli. V skladu s tem kristjani širom sveta na božični večer postavljajo jaslice in se udeležujejo polnočnic.
Po starem običaju so za božične praznike predvidene tri maše, ki jih imenujemo polnočnica, jutranja/pastirska maša in dnevna maša. V času polnočnic se časti Jezusovo rojstvo in se hkrati predstavi v kakšnih razmerah je bil rojen odrešenik sveta. Jutranja maša ali drugače znana tudi kot pastirska maša, simbolizira prihod pastirjev pred hlev. Slednja nakazuje, kako naj bodo kristjani podobni tem pastirjem, ki so brez obotavljanja, po sporočilu angela, odšli počastiti novorojeno Dete. Zadnja med njimi je Dnevna maša, ki pa razodeva, kdo je novorojeno Dete in kakšen je njegov pomen.
Glavno sporočilo tokratne pridige, katero je povedal župnik mag. Srečko Hren, je bilo, da si moramo dovoliti ljubiti. Vsako novo življenje je čudež in tako moramo z njim tudi delati. Ko se rodi novo življenje, je tako nebogljeno, da kar kliče, naj ga vzamemo v naročje in ga ljubimo. Tako kot ljubimo novorojenega otroka, tako moramo ljubiti tudi vsako drugi življenje in naše lastno. Morda se prevečkrat vprašamo “Zakaj je temu tako? Zakaj je vse tako težko, hudo?” – ker si ne upamo ljubiti in ne upamo biti ljubljeni. Tako kot so si govorili nekoč, si govorimo danes, da se nekaj mora zgoditi, nekaj se mora premakniti. Takrat se je v odgovor na to rodil Kristus, prav tako pa se lahko rodi tudi sedaj v naših srcih. Predstavlja nam luč v času, ko tema zaseda vse večji del dneva. Srca nam polni stah, počutimo se ujeti in tako hrepenimo po nečem, kar morda niti sami ne znamo definirati. Tako kot za nosečo Marijo in Jožefa v Betlehemu ni bilo prenočišča, tako tudi danes dostikrat ni prenočišča v naših srcih, da bi se v njih lahko rodil Jezus, ali drugače rečeno, da bi se v njih lahko rodila ljubezen.
Božič je noč, ki je majhno, drobno in nežno povabilo, da vzamemo ljubezen k sebi in je ne spustimo.
Vabljeni k ogledu spodnje galerije fotografij in hkrati k ogledu videa zgoraj opisane pridige župnika župnije Celje – Sv. Duh, mag. Srečka Hrena.
[simpleviewer width=100% height=700 id=487]K. S.
