Mešani mladinski pevski zbor I. gimnazije v Celju gostoval v Šabcu

31. 03. 2018 07:02

Minuli teden med 23. in 25. marcom – od zgodnje petkove do druge že ponedeljkove ure – se je pevski zbor I. gimnazije v Celju mudil v Šabcu, kjer so vrnili obisk prijateljem (v Celju so bili oktobra 2017) s 180-letne Šabačke gimnazije.

Gre za eno najboljših srbskih gimnazij, zelo ugledno šolo, ki so jo v preteklosti obiskovali mnogi znameniti ljudje, med njimi tudi genialna Mileva Marić, žena Alberta Einsteina. Po lepi srbski navadi so celjske gimnazijce izjemno prijazno  sprejeli.

Za prisrčen uvod je poskrbel simpatični otroški zborček, potem pa so obiskali še tamkajšnjo zelo aktivno knjižnico in mestni muzej, si ogledali mesto in prvi večer še izvirno predstavo v angleškem jeziku Aplause gimnazijske gledališke skupine, polno talentov, humorja in svežine.

Večina dijakov je nato odšla k svojim gostiteljem, nekateri pa tudi v zelo urejen Dijaški dom, kjer se – tako so zatrdili – niso imeli nič manj lepo.

Ravnatelj dr. Anton Šepetavc je medtem kot gost skupaj s profesorjema s Šabačke gimnazije Biljano Drobnjak in Sinišo Mozetićem nastopil na dveh lokalnih televizijah  (TV Šabac in TV As).

Drugi dan so Celjani dijakom in profesorjem s projekcijo predstavili Slovenijo, Celje in na kratko še I. gimnazijo v Celju. Sledil je slavnostni sprejem pri županu, ki sta ga zaradi službene odsotnosti nadomestila člana mestnega sveta Božidar Katić in Salko Karadarević, tudi že njihov dober
prijatelj od lani.

Ob 15. uri so pevci z zborovodjem prof. Tomažem Marčičem v nabito polni gimnazijski dvorani izvedli koncert, ki se je ob Joksimovićevem Oru in Molitvi evrovizijske zmagovalke Marije Šerifović končal s stoječimi ovacijami. Po njem so plesalci in glasbeniki iz bližnjega KUD Abrašević predstavili srbsko kolo, ki so ga naučili tudi celjske dijake. Ti pa so jim vrnili s polko.

Bilo je to zelo zabavno in prijetno druženje, ki je kar klicalo po večernem nadaljevanju v mestnih lokalih. Šabac je namreč že od nekdaj znan po vseobsegajočem nočnem življenju; prav zato se ga je prijelo ime »srpski Paris«.

Tretji dan, v nedeljo, so se najprej poslovili od nekaterih prijateljev, tudi ravnateljice gimnazije Marijane Isaković, potem pa so skupaj z gostitelji – dijaki in profesorjema Biljano in Sinišom – šli še na ogled domačije Vuka Stefanovića Karadžića v Tršiću, potem pa še v samostan
Tronoša in znamenito zdravilišče Banjo Koviljačo. Po čustvenem slovesu (ura je bila že 16.30) so krenili na pot.

Vtisi še niso povsem urejeni, v enem pa se vsi, ki so bili te dni v Šabcu ugotavljajo: Bilo je nepozabno, bilo je res lepo! Hvaležni smo našim gostiteljem in potrudili se bomo, da jeseni, ko Šabčani spet pridejo k nam, vsaj za silo vrnemo tisto najlepše, kar smo dobili v Srbiji: iskreno prijateljstvo in prijetno sodelovanje, ki ne raste iz prozornega neoliberalnega interesa, pač pa iz razumevanja vrednot in strpnega sprejemanja različnosti. Srbski pesnik Pero Zubac je o tem povedal vse in še več, ko je nekoč napisal:

»Šta će nam narodi dok ima ljudi.«

mempzsabac2

tekst: A.Š.; foto: J.P.Z.

Oznake: , ,
Vam je članek zanimiv? Delite ga s prijatelji:
X
180 queries in 0,534 seconds.